Postalo mi je jasno, kje je bistvo in glavna težava moje naloge. Predvsem v tem, da bom moral za en teden vstopiti v vsakdanjost. V nekaj, kar vsi počno neprestano in že čisto samodejno. V osamo sem šel, ker se z vsakdanom nisem hotel ubadati. Povedano na kratko in brez okolišenja: v veleblagovnici sem se izgubil. Pa sploh ni šlo za izjemno velik primerek svoje vrste. A prehodi in bela, razpršena, mehka svetloba. Najhujša nad nekakšno podolgovato skrinjo, iz katere je dobesedno žarelo. Obstal sem in jo gledal. Neznosno znana svetloba. Kje sem jo že videl? Kje? Približal sem se za korak. Seveda. Na reprodukcijah slik renesančnih slikarjev. Svetloba, ki sije na angele, na Marijo, svetloba odprtih nebes, svetloba raja. Stopil sem bliže in se nagnil nad skrinjo. Bila je polna sladoledov in sladolednih tort.