Kar zadeva drugo vprašanje, ki ste ga postavili, bi moral najprej reči, da zelo odločno zavračam manipulacije in jih smatram kot popolnoma nemoralne. Manipulacije s citati iz moje knjige "Temelji mednarodnega prava". V tisti knjigi lahko poiščete del, tiste strani, v katerih razpravljam izključno o ekonomski coni in uporabljam izraz, ki je uporabljen v Konvenciji Združenih narodov o pravu morja. V drugem odstavku 70. člena tiste konvencije. V tisti konvenciji se govori, da države, ki imajo morsko obalo in so torej pomorske države, o tem ni nobenega dvoma spet, so lahko v prikrajšanem položaju, v kolikor jim možnosti ribolova v njihovih vodah ne omogočajo, da bi v celoti zadovoljili potrebe svojega prebivalstva po tem prehrambnem viru. To je to, samo to in nič drugega ni pojem geografske prikrajšanosti in, če bi kdo hotel pogledati, kaj sem o tem napisal, si lahko to pogleda na tistih straneh. Če boste vprašali moj urad vam lahko tudi povemo, na katerih straneh in pri kateri opombi je to opisano, tako da se ne boste utrujali z listanjem cele knjige. Ampak predvsem bi vam rad pojasnil, to je tehnični izraz, ki je vezan na prehrambne potrebe obalne države, ki zaradi svoje obale, kakršna je, ne more zadostiti vsem tem potrebam z ribolovom v lastnih vodah. Ker ste že to vprašanje postavili in ker je to vprašanje očitno za vas zanimivo, mi dovolite, da vam povem še nekaj tehničnih podrobnosti v zvezi s tem. Slovenija nalovi v svojih vodah 680 ton rib in njene potrebe so take, da Slovenci pojemo, statistično gledano 7 kg rib na prebivalca na leto. To pomeni 14 milijonov kilogramov oziroma 14 tisoč ton. Od tega jih nalovimo v lastnih morskih vodah 680 ton. Z ribogojnicami in sladkovodnim ribolovom se ta številka približa nekje 2000 ton in nekaj več. Vse ostalo uvozimo. To je naša stvar. Zakaj to vem? To vem zato, ker je Slovenija nedavno v Evropski uniji izposlovala ugodnosti pri svojem morskem ribolovu zaradi te situacije, ki jo ima. Ni ji treba izpolnjevati vseh tehničnih predpisov, ki zadevajo ribiške ladje, zato ker je pač njena kapaciteta ulova glede na njen geografski položaj takšna, da bi bilo nesmiselno jo preobremenjevati z zahtevnejšimi tehničnimi postopki in opremo, kakršno imajo države, ki imajo večje prostore, v katerih se vrši ribolov. Kot vidite, gre za tehnično zadevo, ki ima seveda tudi tehnične posledice, in te tehnične ugodne posledice Slovenija tudi v svoji praksi uporablja. Prav nedavno mislim, da je tudi vaš časopis o tem nedavno pisal o teh pogajanjih, ki so bila v Bruslju in ki jih je vodil naš minister za kmetijstvo. Nekaj več sem povedal o tej stvari, kot ste vi vprašali, ker se mi zdi, tako kot vam, da je to zanimivo vprašanje. Nikoli ni odveč malo več zvedeti o ribolovu. Ribolov je vendar zanimiva in pomembna gospodarska dejavnost, ampak, hkrati s tem pa prosim, bodimo malo bolj realni in ne citirajmo zunaj konteksta. Ne potvarjajmo citatov, ne potvarjajmo dejstev. V naši politiki se je preveč razpasla metoda potvarjanja. Potvarjanje ni dobro in nas ne bo nikamor peljalo naprej. To je sicer majhen primer, obroben primer potvarjanja, ampak smo pač v časih, ko se to dogaja in je prav opozoriti, da to ni dobro, da to ni moralno in da se mora to zavrniti.