Spomnim se, kako obupan sem bil včasih, na začetku mojega spoznavanja z morjem, kadar so bili valovi, ki so mi preprečevali odhod na morje s čolnom, na ribolov na arbune na dno. Domačini pa so kljub temu, da niso mogli dvigniti mrež, veselo in žvižgajoči odhajali s prerjavenimi kanticami od vložene zelenjave ali pa z zgoraj prerezanimi kantami od olja in podobnimi nemogočimi posodami v roki in s kratko, enodelno bambusovo palico ali pa kar posušeno trstiko čez ramo. Zadeva se mi je zdela absurdna; ves čas so se norčevali iz mojih obupnih poskusov, da bi z razmeroma zapleteno opremo, ki sem jo uporabljal za sladkovodni ribolov, ujel kakšno ribo, mi bili nevoščljivi velikih črvov, ki sem se jih naučil loviti in se jim je zdelo, da jih trošim zaman, zdaj pa odhajajo z nekakšnim primitivnim priborom, celo brez role, na ribolov. Čudenje nad njihovim zanosom se je nehalo v hipu, ko sem uspel nekajkrat videti njihov ulov.