Da vaba ne bi potonila na dno, kjer bi se je prej ali slej lotili špari, glavoči in drugi luški drobiž, jo na daljši tanki predvrvici debelina okoli 0,15 večinoma zadostuje, dolga pa je lahko tudi čez meter serviramo na manjšem in občutljivem plovcu, ustrezno obteženem, da riba zazna čim manjši upor. Najprimernejši in najobčutljivejši plovci so vaglerji (angl. wagglerji, v sladkovodni terminologiji jih pogosto imenujejo "angleži"), kakršni so v rabi pri načinu sladkovodnega ribolova, ki so ga izpopolnili angleški ribiči; plovec je v spodnjem delu hruškast, večinoma samoobtežen, na anteni pa je na daljšem, ravnem delu mogoče namestiti svetlečo ampulo, ki omogoča vidljivost in zaznavo prijema tudi ponoči. Vaglerjeva prednost je, da z njim lahko vržemo dlje, hkrati je bolj občutljiv od drugih plovcev, saj je večina njegove nosilnosti že pritrjena na spodnji del plovca in ne nudi odpora v vodi, preostalo obtežitev, recimo manjši kapljičast svinček pa pritrdimo na osnovno vrvico. Zadostuje debelina okoli 0,20, saj brancin ni velik bojevnik in se hitro vda. Dodatna prednost vaglerja je pritrditev najlona na najnižjo točko plovca, ki je vedno pod vodno gladino in je zato glavnina najlona potopljena, s tem pa manj izpostavljena zanašanju vetra. Uporabnost še izboljšamo, če uporabljamo katero od tonečih najlonskih vrvic, trg je kar dobro založen z njimi, je pa njihova nosilnost nekoliko manjša od običajnih visokonosilnih najlonov za predvrvice.