»Lepe, sladke jagode so že gostokrat zapeljale ne le nevedne otroke, marveč tudi odrastle, celo stare možake in ženice, da so je užili in si tako provzročili hude bolečine, čestokrat tudi prerano smrt.« Tako Robič. Pa gre spisom in knjigam verjeti? So jagode res sladke? Znanstveni duh pravi, da je treba trditve preveriti s poskusom. To sem tudi naredil. O volčji češnje sem precej prebral in vedel, da od ene ne bom kar umrčkal. Kljub temu sem bil polovičar in si mislil, da bo pol jagode za okus dovolj. Pregriznil sem jo in si uničil srajco. Iz češnje se je namreč krvavo pocedilo. Sraga mi je stekla po bradi, kanila čez ter pristala na svetli srajci. Rekel sem grdo besedo in se posvetil okusu vijoličasto rdečega mesa. Bilo je sladkasto in ne slabo. A dobro tudi ne! Predvsem me je motilo drobno semenje, ki sem ga imel polna usta in ki ima pregriznjeno zagaten okus. Nekako po razhudnikih. Okusil sem, cilj je bil dosežen. Ostanke sem skrbno izpljuval po tleh.