Pravzaprav je padel v stanovanje. Brez trkanja. Kar na sredo sobe… Smrdel je po alkoholu… Patetično je pokleknil predme in pred moje noge položil šopek odcvetelih in polomljenih vrtnic. Bilo je neprijetno. Malce smešno, malce ganljivo, malce nasilno... Predvsem pa iz nekega drugega časa, iz nekega drugega življenja, iz neke druge knjige… Prijatelji so začeli počasi odhajati. Drug za drugim. Joj, a je že toliko ura! Avto imam narobe parkiran… Tudi sivolasa gospa je odšla. Na vratih mi je pokimala in pomežiknila, češ saj bo vse v redu… On pa je ostal. Blebetal je in blebetal. Nisem ga poslušala. Nisem imela moči. Morala bi ga postaviti pred vrata… Pa sem zamudila trenutek… Presenetil me je… Polomljene in odcvetele vrtnice mi je položil pred noge (me je to ustavilo? ta sentimentalni in kičasti prizor?)…. Odšli so, jaz pa sem ostala z njim… Začel se je slačiti… Najprej si je razrahljal kravato, potem si je odpel srajco…To je počenjal kot tujec, ki se hoče vsem na očem, pa vendar neopazno splaziti pod odejo... Počutila sem se ogoljufano… On pa je govoril in govoril… Sedela sem tam in zdelo se mi je, da me njegovo govorjenje, besede, ki jih ne poslušam, besede, ki jih ne razumem, počasi potiska proti robu brezna in da bom vsak hip zdrsnila v tesnobno globino praznine… Ko je vstal in se odmajal na stranišče, sem pobrala njegovo srajco in kravato, pa čevlje, ki jih je že zbrcal z nog, in vse skupaj vrgla na hodnik. Ko je prišel iz stranišča, sem ga potisnila skozi vrata in jih zaklenila za njim. Trkal je. Spet je govoril in govoril. Potem je butal s pestmi. Kričal... Ne vem več, kdaj sem zaspala. Vem samo to, da sem se sunkovito zbudila. Kot bi kdo v moji glavi prižgal luč. S hodnika je bilo slišati slabotne glasove belolase starke…