Tisto noč sem se prebudila… Sunkovito. Kot bi v moji glavi kdo prižgal luč… Zadihana sem sedela na postelji in zrla v mrak sobe. Nisem točno vedela, kaj me je prebudilo. V sobo je iz ulice prodiralo samo značilno brnenje nočnega avtobusa, ki je ravnokar speljal s postajališča. Srce mi je utripalo z divjo silo. Čutila sem, kako mi stresa telo, v grlu se mi je naredila utripajoča kepa… Je bil to strah? Nelagodje? Ali zgolj vznemirjenje telesa, ki se na hitro prebudi iz spanca… Potem se je zaslišalo… Stokanje… Glasno in kratko stokanje… Jamranje se je slišalo od zunaj, s skupnega hodnika… Vstala sem. Uho prislonila na vrata… Res, slišali so se slabotni glasovi: Ne! Ne! Prosim, ne! Odprla sem vrata in pokukala na hodnik... Zagledala sem jo. V beli spalni srajci, z bosimi nogami je stala na pragu svojega stanovanja. Bleda svetloba ulične svetilke je skoz okno na hodniku v ozki progi padala na njen obraz. Imela je spuščene lase (šele zdaj sem videla, da ima do pasu dolge bele lase, ki si jih je čez dan povila v urejeno frizuro)… Stopila sem do nje… Gospa, gospa… Njen obraz je bil siv, oči odsotne, kot da zrejo v drug čas, v drugo podobo… Gospa, kaj se je zgodilo? Pogledala me je. Zdelo se mi je, da me je prepoznala, vendar se obraz ni spremenil. Še vedno je bil nekako zamaknjen, odsoten… Ni ga več, je dahnila. Koga? sem vprašala. Vsako noč… Vsako noč… je še rekla in se začela umikati v stanovanje. Vam je dobro? Lahko kako pomagam? Pokličem zdravnika? Počasi sem šla proti njej. Ne, je rekla nenadoma in zazdelo se mi je, da se je šele zdaj popolnoma zavedla, da stoji v spalni srajci na pragu svojega stanovanja… Oprostite, je rekla z običajnim glasom… Oprostite, da sem vas zbudila, vse je v redu, vse je že zdavnaj minilo, in je zaprla vrata za sabo.