Dobro, mali, sedaj bomo uredili to zadevo enkrat za vselej, koliko časa nam boš še delal gnečo tukaj, kaj. Počasi štej: ena, dva, tri. Tako je prav, lepo štej in čez en teden boš že užival ob sočnem zrezku, ki ti ga bo spekla mama. Po petnajstih minutah je bil že zašit. Morala bi videti, kakšen obraz je naredil doktor De Luisi, človek se ne more nikoli popolnoma navaditi na take stvari. Glej, izrabil sem priliko in prosil doktorja Suáreza, naj te kdo zamenja, tako kot si želela, rekel sem mu, da te ta primer zelo utruja, mogoče te bodo premestili v drugo nadstropje, če boš še ti govorila z njim. Dobro, delaj kar hočeš, zadnjič si toliko jamrala, sedaj se pa greš samaritanko. Ne jezi se name, to sem naredil samo zaradi tebe. Vem, da je to naredil zaradi mene, toda samo čas je izgubljal, ostala bom pri njemu to noč in še vse ostale. Prebujati se je začel ob osmih in pol, starši so takoj odšli, ker je boljše, da jih ne vidi v takem stanju, prišel je doktor Suárez in me potiho vprašal, če želim, da bi me zamenjala María Luisa; pomignila sem mu, da bom ostala in tako je odšel. María Luisa je bila nekaj časa pri meni, ker ga je bilo treba držati in miriti, nato se je nenadoma umiril in skoraj ni bruhal; tako slaboten je, da je spal do desetih, ne da bi kaj preveč stokal. To sta goloba, boš videla, mama, že grulita, kot vsako jutro, ne vem zakaj ju ne prepodijo, naj zletita na drugo drevo. Daj mi roko, mama, tako zelo me zebe. Ah, torej sem spet sanjal, mislil sem, da je jutro in da goloba spet grulita. Oprostite mi, zamenjal sem vas z mamo. Spet je umaknil pogled, se pogreznil v svojo jezo in krivil mene za vse. Ukvarjala sem se z njim, kot da ne bi opazila, da je še vedno jezen, usedla sem se poleg njega in mu vlažila ustnice z ledom. Ko sem mu nadišavila roke s kolonjsko vodo, me je pogledal, še bolj sem se mu približala in se mu nasmehnila. "Kliči me Kora", sem mu rekla. "Vem, da se na začetku nisva razumela, vendar bova še zelo dobra prijatelja, boš videl, Pavel." Ves čas me je samo gledal. "Gospodična Kora", je rekel čez čas in zaprl oči. "Ne, Pavel, ne", sem ga prosila in ga poljubila na lice, nedaleč od ust. "Zate bom Kora, samo zate." Hitro sem morala odskočiti, toda vseeno me je obrizgnilo po obrazu. Obrisala sem ga, mu podprla glavo, da si je lahko splaknil usta in ga še enkrat poljubila ter mu šepetala na uho. "Oprostite mi", je rekel s slabotnim glasom, "nisem se mogel zadržati." Rekla sem mu, naj ne bo neumen, saj sem vendar zato tukaj, da skrbim zanj, naj le bruha, če mu bo potem lažje. "Rad bi, da bi prišla mama", je rekel in s praznimi očmi gledal na drugo stran. Še malo sem ga pobožala po laseh, mu poravnala odejo in čakala, da bo še kaj rekel, toda bil je tako daleč in čutila sem, da bo še bolj trpel, če bom ostala v sobi. Pri vratih sem se obrnila in malo počakala, široko odprte oči je imel uprte v strop. "Pavelček", sem mu rekla, "prosim, Pavelček, prosim, dragi." Vrnila sem se k postelji in se sklonila, da bi ga poljubila, od njega se je širil vonj po reki, za kolonjsko vodo je bilo čutiti bruhanje in narkozo. Če bi ostala še trenutek, bi se tam pred njim razjokala. Še enkrat sem ga poljubila in stekla iz sobe, šla sem poklicat mamo in Marío Luiso, nisem se želela vrniti, dokler bo mama pri njem, vsaj to noč se nisem želela vrniti, dobro sem vedela, da mi tudi pozneje ne bo več treba tja, saj bosta Marcial in María Luisa poskrbela za vse, dokler ne bo soba spet prosta.