Umazaniprsti se je na izhodu, besen zaradi natakarja in ker so ženske izginile, spet na veliko prepiral, tokrat s tistim v garderobi, saj ni bilo tam ne njegove vetrovke ne Sarove sicilijanske baretke (Garderobnega listka ni imel, vetrovko je pustil kar na pultu garderobe in odšel, ker je mislil, da je taka navada.). Na srečo se je spomnil prej, preden bi pokazal zob, da ima Pradina vetrovka vgrajeno protiplazno signalno napravo. Tako je vključil daljinca in jo našel na nekem džankiju. Bilo je res neverjetno: šli smo v avto (Sarov fiat duna) in sledili signalu, kot da bi bili tajni agenti. V nekem trenutku je bip bip neizpodbitno pokazal na vetrovko v neki veži, v kateri je bil tisti džanki, kot trska suh zobotrebec, ki si je pripravljal dozo in bil oblečen v vetrovko Umazanihprstov. Umazaniprsti, ki je že v avtu kazal zob in nervozno tapkal po volanu (vozil je on, ker je imel Saro začasno vozniško dovoljenje in mu ponoči ni bilo do vožnje), ga je brez besede udaril s pestjo v obraz, slekel vetrovko z njega, in ko je že odhajal, z nogo postal nad injekcijsko brizgalko. Šele takrat je džanki, ki je dotlej prejemal udarce, ne da bi črhnil, in ležal na tleh s krvavim nosom ter kakšnim zobom manj, s težavo dvignil roko in s slabotnim glasom rekel: Neee … ne stafa, vse, samo tega ne, prosim. Umazaniprsti je obdržal nogo nad injekcijsko brizgalko, pogledal Sara, mene, pa spet Sara, ki mu je pokazal pest s palcem navzdol, in s strašnim nasmehom na obrazu rekel: Staf tudi! In ko se je džanki s slabotnim glasom pritoževal, je z največjim zadovoljstvom zdrobil brizgalko pod svojo mastodontsko nogo, nato pa se je sklonil nad džankija in mu zašepetal: Če imaš še jezik, ga poliži. Kakorkoli že, džanki se verjetno še danes sprašuje, kako smo ga našli.