Ann-Britt Höglund je bila ravno na poti dol v preddverje, da bi se pogovorila z Martinssonom, ko ji je zapiskal pozivnik. Vrnila se je v svojo pisarno in prevzela klic. Bil je neki moški, ki je govoril s tako slabotnim glasom, da je sprva mislila, da je bolan ali ranjen. Vseeno pa ga je razumela, da bi rad govoril z Wallanderjem. Z nikomer drugim ne, še najmanj pa z žensko. Pojasnila mu je, da je šel Wallander ven in da nihče zanesljivo ne ve, kdaj se vrne. Toda mož je bil izredno vztrajen, čeprav ji ni šlo v račun, odkod takšna močna volja človeku, ki menda komajda še zmore kaj povedati. Pomislila je, da bi predala klic Martinssonu in mu rekla, naj se dela, da je Wallander. Toda nekaj ji je prišepetovalo, da mož nemara pozna Wallanderjev glas.