»črnega lenuha«. Okolica je ugovarjala princu in ga opozarjala, da je v resnici dobil zmago razdedinjeni vitez, ki je na današnji dan s svojo lastno roko porazil šest bojevnikov ter končno vrgel s konja in podrl celò vojvodo nasprotne čete. Toda princ John je vztrajal pri svojem mnenju, rekoč, da bi razdedinjeni vitez in njegova stranka gotovo podlegla brez silne pomoči viteza v črnem oklepu, in ni odnehal od tega, da prizna nagrado njemu. Vendar viteza, ki ga je hotel odlikovati, ni bilo v začudenje vseh prisotnih nikjer. Zapustil je bojišče takoj, ko je prenehala borba, in več gledalcev je videlo, kako je odjezdil z vso malomarno brezbrižnostjo, zaradi katere so ga imenovali »črnega lenuha«, po neki gozdni jasi. Ko so ga dvakrat zaman pozvali z bučanjem trobent in klicanjem glasnikov, je bilo treba določiti drugega, da sprejme počaščenje, ki je bilo namenjeno njemu. Princ John se zdaj ni mogel več izvijati; moral je priznati pravico razdedinjenega viteza in ga je imenoval zmagovalca današnjega dne. Po bojišču, ki je bilo spolzko od krvi in pokrito s trupli ubitih in ranjenih konj, sta maršala privedla zmagovalca k vznožju Johnovega prestola. »Razdedinjeni vitez,« je rekel princ John, »zakaj to je edino ime, po katerem nam hočete biti znani, že v drugo vam prisodimo slavo tega turnirja in vam naznanimo, da imate pravico zahtevati in sprejeti iz rok kraljice lepote in ljubezni častni venec, katerega ste zaslužili s svojo hrabrostjo.« Vitez se je globoko priklonil; odgovoril ni ničesar. Trobente so bučale, glasniki so klicali čast junakom in slavo zmagovalcu, dame so mahale s svilenimi ruticami in vezenimi pajčolani in z vseh strani se je razlegalo vzhičeno vriskanje množice, ko sta maršala spremljala razdedinjenega viteza preko borišča k vznožju častnega prestola, na katerem je sedela lady Rowena. Na spodnji stopnici tega prestola so veleli zmagovalcu, naj poklekne. Sploh se je zdelo, da vodijo vse njegovo početje, kar je turnir končan, bolj navodila okolice kakor lastna volja: opazili so tudi, da se je opotekal, ko so ga v drugo peljali preko bojišča. Rowena se je z ljubkim in dostojanstvenim korakom spustila s svojega mesta in je ravno hotela položiti kronico, katero je držala v roki, na zmagovalčevo čelado, ko sta vzkliknila maršala oba hkrati: »Ne tako – glava mora biti odkrita!« Vitez je s slabotnim glasom zamrmral nekaj besed, ki so zamrle v votlini njegovega šlema; menda je hotel izraziti željo, da mu ne bi sneli čelade z glave. Maršala pa, bodisi da sta bila tako vestna ali tako radovedna, se nista zmenila za njegov odpor, ampak sta mu snela šlem in odpela nagrlje. Izpod čelade se je pojavilo zalo, a zagorelo obličje petindvajsetletnega mladega moža, obdano z bujnim obiljem kratkih plavkastih las. Njegov obraz je bil bled in zaznamovan s krvavimi progami. Rowena ga je komaj pogledala, ko je planil iz njenega grla slaboten vzklik: toda brž je zbrala vso svojo odločnost, se osvestila, pristopila vsa drhteča od sile nenadnega razburjenja, ovenčala zmagovalcu pobešeno glavo s prekrasno kronico ter z jasnim in razločnim glasom spregovorila besede: »Sprejmi, gospod vitez, ta venec kot nagrado hrabrosti, ki je namenjena zmagovalcu današnjega