Kaj pa naj bi bilo v romanu tako filmsko? To so seveda opisi dejanj oziroma zunanjega, fizičnega dogajanja, ki na eni strani poteka kot posedanje po yuppiejevskih barih in restavracijah, kjer je tako težko dobiti rezervacijo, na drugi in ta je tudi tista, ki naj bi bila tako filmska pa kot Patrickovo mesarjenje beračev, otrok in predvsem žensk. Mesarjenje je včasih celo vse premila beseda za to, kar Patrick počne, denimo v živalskem vrtu, kjer nekemu dečku prereže vrat in potem od daleč opazuje, kako reagira njegova mati, ali v svojem stanovanju, kjer neki prostitutki izreže ustnice, s kleščami ščipa meso z njenega telesa, nakar ji odseka glavo in si jo nasadi na svoj penis, medtem ko mora druga ženska to gledati, dokler ji ne izžge oči in ji s svedrom prevrta usta, seže vanje z roko in... Skratka, v knjigi gre za prizore skrajno patološkega nasilja, tako strahotnega in grozljivega, da je včasih že smešno, pri čemer niti ni toliko pomembno, ali je to nasilje dejansko ali le fantazmirano (sicer pa v romanu to niti ne predstavlja kakšne dileme), ker je pripisano tako rekoč konceptualni osebi, paradigmatičnemu liku ameriških 80. let, mlademu yuppieju kot patološkemu Narcisu, ki ne more nikogar in ničesar tako prezirati in sovražiti, kot zmore ljubiti samega sebe, zato naj bi bila hrbtna stran njegove psihe najstrahotnejši zločin (malce po zgledu Doriana Greya). Opisi teh strahotnih prizorov so v romanu včasih res prav filmsko nazorni (kar kaže na to, da je sam pisatelj v njih užival), vendar zaradi tega še ne kličejo po filmu, pa čeprav bi jih, dragi gledalci, morda še tako radi videli v filmu. V čem je problem? Nikjer drugje kot v temeljni razliki med besedo in podobo, besedo kot pojmovnim in torej abstraktnim znakom in podobo, ki je lahko celo tako konkretna (kot vemo iz zgodovine slikarstva, npr. trompe-l'oeil), da jo lahko zamenjamo s stvarjo samo. Se pravi: brž ko bi bili verbalni oziroma literarni opisi grozljivih masakrov filmsko upodobljeni, bi šokantna konkretnost in nazornost takšnih podob, njihov skoraj otipljivi vtis realnosti v hipu pogubil vso konceptualnost razcepljene osebe: prej, kot bi dobili kakšno predstavo o tem yuppiejevskem junaku, bi začutili slabost v želodcu.