Uporaba lahke oborožitve ni nikjer povzročila tako dramatičnih posledic kot v zahodni Afriki. Liberija je prva okusila gorje, ki ga povzroča lahka oborožitev. Na božični večer leta 1989 je uporniški voditelj Charles Taylor to državo napadel z vsega sto možmi, oboroženimi predvsem z jurišnimi puškami AK-47. V nekaj mesecih si je prilastil zaloge rudnin in lesa ter z izkupičkom od plena kupil še več lahke oborožitve. Če bi moral svoje enote oborožiti s klasičnim orožjem, kakršnega povezujemo z okupacijsko armado - topništvom, oklepnimi avtomobili in tanki - bi se znašel pred nepremagljivimi logističnimi ovirami. Nekaj tovorov jurišnih pušk, ki so jih pripeljali s čolni, pa raketne granate in mitraljeze so prevažali brez težav in si tako zagotovili dovolj ognjene moči. Leta 1990 je Taylor s svojimi slabo izurjenimi in nediscipliniranimi uporniki strmoglavil režim predsednika Samuela Doeja. Boji so trajali še sedem let. Naslednja žrtev je bil Sierra Leone. Leta 1991 sta Foday Sankoh, nezadovoljen častnik iz te države, in Taylor sklenila neuradno zavezništvo. Orožje in bojne enote so se kmalu začeli pretakati čez mejo obeh držav. Do leta 1999 je civilna vojna v Sierra Leoneju terjala več kot 50.000 žrtev, še kakšnih 100.000 pa jih je bilo namenoma ranjenih in pohabljenih. Šele poleti 1999 so Združeni narodi skupaj z mirovnimi silami iz zahodne Afrike izsilili podpis mirovne pogodbe - listine, ki je vključevala tudi zbiranje in uničevanje orožja nekdanjih nasprotnikov. Do oktobra 1999 so v Liberiji uničili kakšnih 20.000 kosov ročnega in lahkega orožja in več kot tri milijone nabojev. Na drugi strani meje pa so se funkcionarji Združenih narodov pritožili, da so se nekdanji uporniki sicer predali mirovnim silam, da pa niso vrnili orožja, čeprav so jim zanj obljubili 300 dolarjev nagrade. Nič čudnega, da se v zadnjih mesecih v Sierra Leoneju spet vnemajo spopadi. Še hujše stvari so se dogajale v afriški Ruandi. Tako vlada, v kateri so imeli večino Hutujci, kot opozicija manjšinskih Tutsijev sta se na veliko oskrbovali z lahko oborožitvijo. Francija, Egipt in Južna Afrika so opremljali vlado, Uganda in Kitajska pa manjšinsko RPF (Ruandsko domoljubno fronto). Medtem ko so vladne oborožene sile s havbicami in mitraljezi RPF držale v večnem šahu, je hutujska milica maja in junija 1994 s strelnim orožjem in mačetami pobila skoraj milijon Tutsijev in zmernih Hutujcev. Genocida je bilo konec šele takrat, ko je bila večina Tutsijev v Ruandi pobita, nekateri pa so se zatekli na ozemlja, ki jih je nadzirala RPF. Za današnje etnične, verske in politične spore so značilne takšne in podobne brutalnosti. Brž ko se konkurenčne sile opremijo z avtomatskim orožjem, se lahko že najmanjši spor sprevrže v množično prelivanje krvi. In prav zaradi preproste nabave takšnega orožja, celo v oddaljenih in težko dostopnih krajih, kakršna sta južni Sudan in vzhodni Kongo, mednarodna skupnost vojskujoče se strani težko spravi za pogajalsko mizo.