Neudobno in predvsem nevarno čepišče skušam čimprej zapustiti. Z olajšanjem treščim tovorni nahrbtnik na tla, potem pa se previdno ozrem navzgor. Tretji raztežaj, ki je pred nama, bo prava kombinacija prejšnjih dveh. Poleti bi lahko uporabila petnajstmetrsko zajedo v odlomu, sedaj pa je vsa stvar zalita z ledom. V previsih okoli naju vise zajetne snežne ogrlice vsem težnostnim zakonom navkljub. Nekatere vsebujejo za cel kamion mrzlega tovora. Dovolj vsega, da naju zbriše v vznožje. Ždiva v čudni zagati. Desno ob zajedi se košati žmulast previs, kjer poleti niti po naključju ne bi poizkušal. Toda v sili hudič muhe žre. V tem trenutku je to edina možnost. Počasi odtelovadim navzgor, v podzavesti pa mi ostaja varovališče, ki ga raje ne pogledam več. Pod previsom se ponovi postopek z opastjo, ki pa je na srečo manjša sestra stvorov, ki vise vse naokoli. Spremljajo me suhi šopi trave, za katere zabijem aluminijast profil. Z njim varam sebe in steno. Zato mora naglo v skalo še en klin. Toda zaman pričakujem tisti odrešilni zven. Namesto tega poči skala in Stubaijev kromvanadijev klin postane nepomemben kos železa. Ker je zmrznjena ruša še vedno boljša kot nič, jo okrasim s še enim nožačem in lepo rdečo pentljo. Vsaj za dekoracijo je poskrbljeno. Da bom prišel do poševne poči v žmuli, bo treba pač tvegati. Povsod pod mano se blešči vodni led in pogum se umika trezni presoji. Naprej ali nazaj? Potem se previdno plazim po primrznjeni ruši in rotim tiste tri kline - kričeče primerke slabo zabitih klinov. Kdo bi se v takem držal vseh pravil varnosti? Razmere jih dopuščajo bore malo. Dvakrat grem tresoč nazaj. Vse kaže, da bova zavrnjena. In tu se mi nenadoma ponudi priložnost, ki vzbuja že malce praznoverja. V žmuli, ki je popolnoma nerazčlenjena, odkrijem luknjico, pomerjeno za svedrovec. Priložnost pograbim z obema rokama in že tiči v njej klin, zabit sicer u dvema udarcema, je pa še vseeno mnogo boljši kot "singerca"*, ki že deluje v nogah. Še streme in že sem meter višje. Hip zatem odžvenketa spodnji klin iz ležišča in takoj za njim naslednji. Zajame me val vročine, ko se premakne tudi tisti, v katerem stojim z vso težo. Mrzlično skušam zabiti, trikrat poskusim, pa nimam sreče. Potem pošljem k vragu še sveder, ki se je sprostil na vrvici in cingljajoč izginil v globino. In tako sva ob edino moralno oporo! Potem le zatolčem v zaledenelo špranjo klin, ki obeta nekaj trdnosti. Še vponko, vrv - in povrne se mi duševni mir. Ko premeščam streme, popusti svedrovec v tisti luknjici in vzdušje se ponovi. Slabe šale, ki jih običajno ne zbijam. Udarec ga spravi nazaj v luknjo, toda njegova izdajalska narava je bila odkrita. V travnato razpoko, ki kaže pot iz zagate, zabijem še en dolg klin. Prvi po 25 metrih. Do snežnega jezika v kaminu me loči še slabih deset metrov poledenelega sveta. Zaman klešem stope v tanek led nad sabo. Tu bo treba pač hazardirati in to na kronometer. Zatulim nekaj povelj Marjanu, ki spodaj brez besed varuje. Obupno pograbim za dva miniaturna oprimka in se potegnem kvišku. Za noge nimam nobene opore. Za preprijem bo treba naglo ukrepati. Dva bliskovita udarca odkrijeta uporaben oprimek. Naglo ga pograbim in imam veliko sreče, drži. Tisti sneg v zajedi gledam kot obljubljeno deželo. Še vedno nimam ničesar za noge. Koliko lahko doživi človek na borih 25 metrih! Moram se izmazati. Z nekaj nerodnimi udarci pričaram dvoje zarezic v ledu, v njih najdejo podplati nekaj opore. Pod prozornim ledom odkrijem drobno špranjico; komaj zaznavna je. Specialni listnati klin trde kovine, prej bi mu lahko rekli žiletka, se jadrno zagrize vanjo. Slavospev tehniki, do rešilnega snega imam le še nekaj gibov. Hazarderski premiki me končno pripeljejo do mesta, kjer lahko prvič udarim stopinjo. Igra je dobljena. Zatulim, da zadoni po ostenjih. Mine pol ure, da odkopljem maso snega v zajedi in uredim stojišče. Marjan mi previdno sledi z velikanskim nahrbtnikom, ki ga vselej tovori drugi v navezi. Ti prvi raztežaji so nama povsem porušili predstave o razmerah v steni. Še v bivaku sva menila, da imava to pot s seboj pravi potujoči supermarket. Sedaj veva, da bo vsega prej premalo kot preveč. Ko se pojavi rdeča prijateljeva čelada nad žmulo, je dan že krepko čez poldan. Do velikega previsa imava le še enourno dolžino. Čas naju priganja; kaj lahko se zgodi, da bova nočila po netopirsko.