Pred slabim letom je novinar CBS News vzneseno poročal izpred hotela Hilton v Atlantic Cityju: »Ljubitelji skupine The Beatles ne morejo verjeti svojim ušesom. Štirideset let po zadnjem uradnem koncertu so Beatlesi znova obnoreli svoje zveste privržence. Dolgo pričakovana vrnitev na koncertne odre je Beatlese znova potrdila kot eno največjih glasbenih atrakcij vseh časov.« Kdor se je na hitro ujel med besede, je najverjetneje takoj pomislil, da gre za slabo šalo, začinjeno s kakšnimi opojnimi substancami, ali da nekdo nadaljuje delo, ki ga je z radijsko igro Vojna svetov patentiral Orson Welles. Vendar pri vsem ni šlo za neslano šalo, temveč za del (naj)novejšega »tribute to« fenomena, ki se je množično razmahnil prav v novem tisočletju, v zadnjem letu pa veselo polni dvorane in srečanja motoristov tudi v našem prostoru. V igralniškem središču na Vzhodni obali so se poslušalci namreč srečali s skupino Rain, eno izmed mnogih, ki je za svoj estetski orientir prevzela glasbeno dediščino liverpoolske četverice. Že sam prevod in pomen besedne zveze »tribute to« (posvetilo, priznanje) nam da jasno vedeti, da imamo pri vsakem takšnem početju opraviti s sodobnimi glasbeniki, ki (vsaj naj bi) z vsem dolžnim spoštovanjem pobrskajo po zgodovinskem spominu in tako nostalgikom kot novejšim sledilcem glasbenih tokov skušajo obuditi »sound $amp; vision« izbrane skupine (lahko tudi subkulture ali desetletja), največkrat tiste, s katero so se identificirali v fazi svojega odraščanja. Če je na začetku šestdesetih veljalo, da je bilo dovolj imeti kitaro, znati preigrati nekaj aktualnih pesmi in že si bil nekdo, je ta formula kasneje po zaslugi izjemnih avtorskih prispevkov močno zbledela. Skozi desetletja popularne glasbe se je – včasih z večjim, včasih z manjšim uspehom – spreminjala ter se tu in tam vrnila v bližino svojega izhodišča. Danes – tudi kot posledica kreativne in finančne krize v glasbeni industriji – je očitno znova aktualna. Konec osemdesetih let so tako kot po tekočem traku izhajali različni »tribute to« albumi (Neil Young, Leonard Cohen, Syd Barrett, Captain Beefheart), kar je posledično pripeljalo do tega, da so takšni projekti kmalu postali povsem samostojna domena, s svojo polico v prodajalnah s ploščami. Dobri dve desetletji kasneje se podobno godi tudi preštevilnim »tribute to« skupinam. Obstajajo agencije, ki zastopajo izključno takšne projekte, plošče teh skupin se solidno prodajajo na koncertnih turnejah; leta 2002 je bila napisana prva biografija kakšne »tribute to« skupine (Sgt. Pepper's Only Dart Board Band), štiri leta kasneje pa tudi prva pregledna medijska študija tega fenomena – Access All Eras (Shane Homan). Nostalgija je pač hvaležna tržna niša, zlasti ker do nje goji odnos generacija, ki ji je bil posredno vcepljen spoštljiv odnos do glasbe in je v tem trenutku tudi gmotno preskrbljena. Težko je sicer verjeti, da bi pripadniki te manjšine množično kupovali plošče teh »tribute to« skupin (zlasti, ker naj bi doma skrbno čuvali originalne primerke na vinilnih nosilcih zvoka), vendar na takšne koncerte zelo radi zahajajo, zlasti ob spoznanju, da gre pri večini projektov za prvorazredne glasbenike, ki se preživljajo z glasbo iz druge roke. »Ko zapreš oči in se prepustiš zgolj poslušanju, dejansko slišiš originalne Beatlese,« je omenjenemu novinarju dejal naključni mimoidoči. Razlogov za ekspanzijo »tribute to« projektov je zelo veliko, od časovnih, geografskih do ekonomskih. Najdemo jih na vsakem koraku, naj gre za širše globalne ali povsem intimne razloge vsakega posameznika. Če so glasbeni misleci pred leti ugotavljali, da znotraj rock in pop glasbe nimamo več opravka s kakršnimikoli radikalnimi premiki, jim tudi ni ušlo spoznanje, da popularna kultura največkrat regenerira iz lastne preteklosti. Pomanjkanje kreativnih idej in poslovno razmišljanje po liniji najmanjšega odpora do hitrega zaslužka (tej logiki se prikloni tudi obravnavana kategorija, da ne bo pomote!) pa sta tako in tako vsakodnevna praksa instantne popkulturne ideologije poznega kapitala. Zato se mnogi raje zatekajo v čas, ko je glasba še imela vsebino, ko je bila idejno močna, izzivalna in prodorna. In mnogim ljubiteljem teh skupin nikoli ni bilo dano, da bi svoje heroje slišali v živo, naj je skupina prenehala z delovanjem ali pa so posamezniki (Jim Morrison, Davorin Popović, Bon Scott, Jerry Garcia, Marc Bolan) oziroma celo celotna prva postava (EKV) že odšli – kakršno je pač vaše prepričanje – po poti v nebesa ali po avtocesti v pekel. Tako se osmislijo besede Matta Ryana, »dvojnika« Brucea Springsteena, da »so zlata leta rock and rolla stvar preteklosti, da je veliko legend že odšlo, vendar je preživela njihova glasba in bo živela toliko časa, dokler jo bodo ljudje radi poslušali. Zato se bo vedno našel kos glasbene pogače tudi za imitatorje.« Da je »tribute to« filozofija zelo fleksibilna in spolno neodvisna kategorija, dokazujejo tudi dekleta iz skupin Lez Zeppelin in AC/DShe, ki se ne dajo motiti raznim šovinističnim dovtipom in brezkompromisno žgejo kitare v stilu svojih moških vzornikov, medtem ko za žanrske permutacije skrbita zlasti projekta Dread Zeppelin in Gabba. Že skovanki nas opozorita, da gre pri prvem primeru za Led Zeppeline na karibski način, v drugem pa za pesmi skupine ABBA v stilu bratov Ramones. Na koncu spomnimo še na množico muzikalov, ki tako ali drugače koketirajo z glasbeno preteklostjo: We Will Rock You (Queen), Mamma Mia (ABBA), Dancing in the Streets (zlato obdobje založbe Motown). Ne nazadnje se je vse začelo s postavitvijo muzikala Beatlemania (1977) na Broadwayu. Histerija, ki je spominjala na trenutke, ko so The Beatles prvič stopili na ameriška tla, po Stevenu Kurutzu pomeni nekakšen neuradni začetek »tribute to« fenomena. V zadnjem času imamo opravka s »tribute to« skupinami tudi v našem prostoru. V poletnem času so svoje zatočišče našle znotraj programa festivala Lent, v zimskem pa so se preselile v vse bolj dovzeten klubski program Cvetličarne kot nekakšen nezakonski sin ali podaljšek »balkansko« usmerjenih četrtkov. V pričakovanju Tribute to Sex Pistols lahko omenimo znosne in na trenutke zelo nadpovprečne Dirty DC ter karnevalske Guns 2 Roses, ki jih je treba jemati povsem resno, tako kot ploščo Chinese Democracy, hkrati pa opozoriti, naj pesem November Rain raje črtajo iz svojega repertoarja. Pregled zagotovo ne bi bil korekten, če se v zadnji sapi – četudi gre za »cover«, ne »tribute« skupino – ne spomnimo naših Night Jump. Še vedno me namreč muči živ spomin, ki sega v zgodnja devetdeseta leta. Takrat smo nejeverno stali pred Kulturnim domom v Železnikih, ubijali vinjak in cigarete, saj smo bili prepričani, da se v dvorani glasba še vedno predvaja s kaset. V resnici pa so fantje že dobro uro žgali rock stare šole (Pink Floyd, Deep Purple, Neil Young, Jimi Hendrix, Animals) na ravni originala. Ko smo ugotovili svojo zmoto, je bila več kot polovica koncerta že mimo.red slabim letom je novinar CBS News vzneseno poročal izpred hotela Hilton v Atlantic Cityju: »Ljubitelji skupine The Beatles ne morejo verjeti svojim ušesom. Štirideset let po zadnjem uradnem koncertu so Beatlesi znova obnoreli svoje zveste privržence. Dolgo pričakovana vrnitev na koncertne odre je Beatlese znova potrdila kot eno največjih glasbenih atrakcij vseh časov.« Kdor se je na hitro ujel med besede, je najverjetneje takoj pomislil, da gre za slabo šalo, začinjeno s kakšnimi opojnimi substancami, ali da nekdo nadaljuje delo, ki ga je z radijsko igro Vojna svetov patentiral Orson Welles. Vendar pri vsem ni šlo za neslano šalo, temveč za del (naj)novejšega »tribute to« fenomena, ki se je množično razmahnil prav v novem tisočletju, v zadnjem letu pa veselo polni dvorane in srečanja motoristov tudi v našem prostoru. V igralniškem središču na Vzhodni obali so se poslušalci namreč srečali s skupino Rain, eno izmed mnogih, ki je za svoj estetski orientir prevzela glasbeno dediščino liverpoolske četverice.