abica Clara Shinobu Iura je hči japonskih izseljencev. Rodila se je v mestecu v državi Sao Paolo, odraščala pa v brazilski prestolnici. »Nisem bila take vrste, da bi verjela v duhovne resnice,« nam razkriva babica Clara. »Študirala sem čisto filozofijo, prevzela me je epistemologija, spoznavna teorija.« Njeni so bili tradicionalni budisti, prababica je bila ena prvih Japonk, ki so imele dostop do svetih spisov. To jo je za vedno zaznamovalo. Clarina mama je pripovedovala, da so v samostanih v času obrokov zmeraj odprli vrata in nahranili tudi lačne reveže, do katerih so bili nekdaj na Japonskem zelo spoštljivi. »Sveti spisi so duhovnikom nalagali, da morajo jesti za isto mizo z reveži,« razlaga babica Clara. »Sčasoma pa so na ta pravila pozabili; menihi so začeli jesti bolje in sami zase. Moja babica pa ni hotela pozabiti te določbe. Še naprej je jedla z reveži. Ko sem slišala to zgodbo, sem bila ponosna in vesela, da sem njena potomka. Zdela se mi je načelna ženska, ki se je držala svetih predpisov, znanilka prihodnje svobode, čeprav ji kot ženski v 19. stoletju ni moglo biti lahko. Babica Clara se spominja, da je bila malo drugačna že kot otrok. Vedno je spraševala, zakaj so stvari take, kot so, zelo so jo bolele družbene krivice in razlike. V represivni japonski družbi, ki je do žensk še posebej neprijazna, se ni dobro počutila. Narod, ki je izgubil 2. svetovno vojno, vse stavi na videz, kot da bi z njim lahko izbrisal ta sramotni pečat. Ko je Brazilija preživljala hude čase, se je zgodilo nekaj, kar je babici Clari porezalo spone, ki so jo omejevale. Njen oče, ki je imel verigo trgovin s pohištvom, je bankrotiral in družino spravil na slab glas. Mlada Clara ni bila več deležna posebnih privilegijev, zato je morala začeti delati.. Delo pa jo je osvobodilo in lahko je zaživela po svoje, kot ji je velevalo srce. Za svoja dejanja ni več odgovarjala japonski družbi.