Priključili smo se EU, kar je šlo v nos nekaterim nazadnjaškim silam. Italijanski fašisti spet sitnarijo. Spet korakajo po Trstu in Gorici, spet pojejo svojo himno, ki nam je storila že toliko hudega, spet pogrevajo fojbe, ki so njihova travma. Menda jih je zdražilo, ker je nekdo na naš hrib napisal besedo Tito. Naši pa nič. Mislijo, da je dovolj, če smo v EU. A ona nas ne bo branila pred psovkami in neupravičenimi obtožbami, le na slab glas lahko pridemo, kajti dejstvo je, da stokrat ponovljena in ne zanikana laž postane resnica. Italijani so mojstri v tem! Naši voditelji jim ne povedo dovolj ostro, kar jim gre, ne vprašajo jih, kdo je bil na čigavem ozemlju, ko so se borili, ne povedo jim, da so bili oni okupatorji, ki so se znašli na zemlji, ki ni bila njihova, naši pa so se borili za svobodo in da se tega pač ne počne z rožicami. Saj končno so tudi fojbe na našem ozemlju, ne pa v okolici Rima - in če so v njih tudi kakšni njihovi, se lahko vprašamo, kaj so počeli tu in si istočasno tudi odgovorimo, da so se pač znašli tu, na našem, in to brez vize. Pravijo, da je lastnina sveta. To bi morali vedeti tudi fašisti, saj so zagovarjali kapitalizem. No, in tisto ozemlje, ki so ga okupirali, je bilo naše in ne njihovo. Torej smo se borili za sveto stvar, za svojo lastnino. Strinjam se s 85-letno gospo Darinko iz Ljubljane, katere pismo si objavil pred dvema mesecema in ki je napisala nekaj resnic o Italijanih, o njihovi okupaciji Slovenije, o bitki na Opčinah in mrtvih v fojbah oziroma o dejstvu, da v njih sploh niso le Italijani, kot vpijejo in obtožujejo sedaj, ampak predvsem nemški vojaki in celo naši partizani, ki so padli v eni zadnjih bitk druge svetovne vojne, vojne, ki so jo pričeli prav Italijani in Nemci. Oboji so mislili, da si bodo lahko delili svet po svojih šegah in navadah, tiste, ki se s tem ne bodo strinjali, pa postrelili ali pa podušili in pokurili v taboriščih. Dejala je, da piše zato, da bi ji odleglo pri duši, da ima dovolj njihovih laži, da je bila tedaj sama tam, da so povsod ležali mrtvi vojaki, da jih domačini niso imeli kje pokopavati in da so prav zato mrtve Nemce in partizane vozili do fojb, do kraških jam, ker bi drugače tamkajšnje vasi doživele pravo epidemijo nalezljivih bolezni. Tudi sama sem bila tedaj pred šestdesetimi leti tam. Res so povsod ležali mrtvi soborci in nemški vojaki, trupla so razpadala in treba jih je bilo hitro odstraniti. Veš, saj ti niti ne bi govorila o tem, a sem žalostna zaradi fašističnih demonstracij v Gorici, kjer so minulo nedeljo zaradi našega pristopa EU spet prepevali fašistično himno in zahtevali, naj se Slovenija opraviči za mrtve v fojbah. Za katere mrtve pa, prosim lepo? Za svoje mrtve partizane, ki so branili domovino, ki so jo zasedli fašisti pod vodstvom Mussolinija in mnogo pred fojbami postreli ali kako drugače pomorili na kupe naših? Lepo vas prosim, ste pozabili, kdo je vpil "Mamma mia!" in tekel domov, ko ste jih dobili po prstih? To tudi pomeni, da smo bili doma, na svoji zemlji, mi! Vi ste le prirohneli z orožjem, napeljali bodečo žico okrog našega glavnega mesta, ga spremenili v največje taborišče ter mučili, deportirali v taborišča in streljali vse, ki se niso strinjali z vami, ki niso v en glas zavpili, da je tu Italija. Ej, dragi moji, ni! Lahko je EU, ni pa Italija! In tudi Tito lahko napišemo, če si tako zahočemo, saj ste tudi vi nosili fašistične simbole in mahali z Mussolinijevimi parolami in slikami. Le kdo vam je rekel, da eni lahko, drugi pa ne?! Ana iz Ljubljane