Mesto Čitral izgleda kot majhna prijazna vasica. Hišice so nanizane vzdolž glavne ulice. Poleg številnih hotelov glavnino leseno-zidanih hiš predstavljajo trgovine. Zadostuje že prostor 1.5 m2 in uta dobi status prodajnega mesta. Človek dobi občutek, da vsi nekaj prodajajo, a nihče ničesar ne proizvaja. V mestu je lepo opaziti delitev obrti. Brivci, frizerji, mesarji, prodajalci, slaščičarji, izdelovalci znamenitih čitralskih kapic, orožarji in hotelirji, vsi so enakopravni člani vaške združbe. Zelo zanimivo je videti, kako ljudje nakupujejo kozje meso. Preden je žival pokončana, ljudje že čakajo na nakup mesa. Prvi v vrsti imajo več možnosti, da dobijo boljši kos. Žival s prerezanim, čez samokolnico visečim vratom pripeljejo k mesarju, ki truplo razkosa, obglavi in glavo kot trofejo razstavi pri vhodu mesarije. Prizor je lahko videti precej šokanten, če upoštevamo, da se to zgodi na glavni ulici, pred očmi mimoidočih. Če je človek občutljiv, sterilen, neprilagodljiv in ima slab želodec, skratka človek civiliziranega zahoda, lahko takšno dejanje obsoja. Če pa dogodek pogledamo skozi oči domačina, ki se z dneva v dan prebija v svoji revščini in revščini svojih preštevilnih otrok, začnemo razumeti navidezno brutalnost. Ponos mesta Čitral in njegovih prebivalcev je angleška igra s konjem in palico, polo. Konec tedna je za lokalno prebivalstvo vedno vesel, družaben dogodek. Vsi moški se zberejo na robu mesta, kjer je prostor za igranje. Disciplinirano sedijo na sediščih in čakajo, da se prikažejo vaški idoli, ekipa Čitral, eni najboljših igralcev pola v Pakistanu in na svetu. Znoj konj, tok igralnih palic in vzklikanje ljudi so značilnosti pakistanskega pola, te zares enkratne in veličastne kraljevske igre. Proti večeru se vrvež na ulicah umiri. Na stojnicah vabljivo diši šiš kebab, jed iz prekajenih koščkov kozjega mesa, nanizanih na dolgem, kovinskem nabodalu. V daljavi se sliši zadnja, večerna, molitev vernega muslimana, ki dan zaključi v celoto.