No midva sva se vrnila v Palermo, da si ogledava še eno znamenitost mesta. Kapučinski samostan - Convento dei Cappuccini, malce odmaknjen od mestnega vrveža, vendar spet ne tako, da ga ne bi mogla najti. Njegova preprosta zunanjost sploh ne da slutiti, da gre za crkveni objekt, priključen manjšemu pokopališču, na to opozarja le majhen križ na, zopet, povsem običajnih masivnih vratih. Z namenom? Kdo ve? Kajti to le ni povsem običajen kapucinski samostan v katerem se moli ničkolikokrat na dan, prepeva hvalnice ob določenih urah in daje maše zadušnice, ko so le te na vrsti. Medtem pa se še malo je, ko je čas za to in še manj pije, ko se to sme. Menihi se zdijo povsem normalni v svojih grobih in širokih dolgih rjavih kutah s prevelikimi kapucami, od ne vem kod, pa se je vzel še mlad kapucinar s kitaro. Za simbolično vstopnino sva vstopila skozi vrata in se po strmih stopnicah spustila v podzemlje, za nekatere najbolj grozovito, za druge pa tudi najbolj odvratno mesto daleč na okoli. In, ko pravim daleč, mislim s tem zares daleč, predvsem za tiste s slabimi želodci. V podzemnih katakombah naju pozdravijo nenavadni obrazi. Kakšnih osem tisoč jih je menda vseh skupaj. Držijo se v skupinah: pravniki, profesorji, mestni veljaki, duhovniki, celo otroci in device, vsak posebej. Bledi, shujšani, nekateri pa prav neprepoznavni, bledo rumeni. V nekam starih, razpadajočih oblekah, pa čeprav svilenih. Bili so tihi in votlih pogledov, nekateri pa tudi brez teh. Njihove steklene oči so jim pokradli ameriški vojaki med drugo svetovno vojno, kot suvenirje. Tiho sva se sprehajala med njimi, da ne bi koga zmotila v njih spokojni drži. Ob kakšnem sva se nasmehnila, ob kakšnem zmdrnila, ob kakšnem pa tudi zdrznila, občudovala pa nisva nikogar posebej. Zrak je bil zadušljiv, smrdljiv in gost kakor vse najgnusnejše vonjave Vuccerie skupaj. Kaj tu nikoli ne luftajo. Kakor torpedi sva priletela ven. Hlastajoča za zrakom, polnem popoldanske sopare in smoga, pa vendar se nama je zdel gorsko čist in oster. Uuuuuuuuah, kako paše! Tisoče mumij, kdo ve koliko starih, sva pustila kapucinarjem in njihovemu kitaristu. Naj jim odigra eno veselo.