V svetu po hladni vojni grška politika vedno bolj odstopa od politike Zahoda. Njeni blokadi Makedonije so zahodne vlade odločno nasprotovale in dosegle, da je Evropska komisija proti Grčiji ukrepala na Evropskem sodišču. V odnosu do konfliktov v nekdanji Jugoslaviji se je Grčija ločila od politike glavnih zahodnih držav, dejavno podpirala Srbe in odkrito kršila sankcije Organizacije združenih narodov, namenjene proti njim. Po koncu Sovjetske zveze in komunistične nevarnosti ima Grčija skupne interese z Rusijo v odnosu proti skupni sovražnici, Turčiji. Rusiji je dovolila, da je na grškem delu Cipra vzpostavila številčno posadko, ciprski Grki na otoku pa so zaradi "skupne vzhodne pravoslavne vere" pozdravili Ruse in tudi Srbe.5 Leta 1995 je kakih dva tisoč Rusov imelo podjetja, ki poslujejo na Cipru; tam so izhajali ruski in srbohrvaški časopisi; grškociprska vlada je kupovala velike količine orožja od Rusov. Grčija je z Rusijo tudi preučevala možnost, da bi s Kavkaza in iz Srednje Azije pripeljala v Sredozemlje nafto z bolgarsko-grškim naftovodom, ki bi obšel Turčijo in druge muslimanske države. Na splošno je grška zunanja politika privzela izrazito pravoslavno usmeritev. Grčija bo nedvomno formalno ostala članica Nata in Evropske unije. Ko pa se bo kulturno preoblikovanje še stopnjevalo, bo njeno članstvo v obeh organizacijah nedvomno postalo šibkejše, manj pomembno in za obe strani napornejše. Nasprotnica Sovjetske zveze iz časa hladne vojne se tako razvija v rusko zaveznico po hladni vojni.