niji z njenim zemljelastniškim plemstvom, lahko občutek skupne usode in politične solidarnosti najdemo na vseh ravneh družbe. To se najjasneje kaže v primeru starih judovskih prerokov in v odzivu ljudi na njihove pozive h kesanju in k vrnitvi k tori, čeprav najdemo občutek skupne usode tudi pri armenskih elitah po uničenju armenskega kraljestva, in sicer v spisih zgodovinarjev zgodnjekrščanske Armenije, posebno Mojzesa iz Khorena. V obeh primerih se čut za drugačnost in občestvo meša z željo po politični avtonomiji, ki kljub temu da je končno nezadovoljena, kaže na nekdanjo idealno ali »zlato dobo« neodvisnosti in napaja upanje na prihodnjo politično obnovo (glej Lang, 1980; Zeitlin, 1984; Grosby, 1997; Panossian, 2000). V teh primerih je smiselno govoriti o »narodih« v antičnem svetu, četudi pazljivo in v omejenem obsegu, in poleg vzorca običajnejših etničnih držav zabeležiti pojav novega vzorca. Resda ne moremo govoriti o množični udeleženosti v politiki (ali le pri odraslih moških v klasičnih Atenah), kaj šele o popolnem uzakonjenem državljanstvu ali gospodarski enotnosti. Toda videli smo, da bi stroga uporaba teh kriterijev izločila tudi mnoge t. i. moderne narode in čas nastanka večine »narodov« – celo v demokracijah – premaknila na čas po prvi svetovni vojni. V tem je morda srž zadeve. Mnogi modernisti menijo, da lahko narode zares najdemo le v demokratičnih družbah, kajti le v takih lahko dejansko govorimo o množičnem državljanstvu. Spet se pokažejo evrocentrične in zahodne predpostavke te evolucijske sheme nacionalnega razvoja. In to pomeni, da moderne kontekste in kriterije na silo uporabljamo za dobe, ko so bili zanimanja in predpostavke povsem drugačni. Za večino ljudi v antičnem svetu je bilo najpomembnejše to, kakšen je njihov položaj v razmerju s silami pogosto nerazložljive in divje narave pod oblastjo bogov, ki jih je treba pomiriti s skupinskimi rituali in žrtvovanji. Protipol vodoravnemu državljanskemu bratstvu modernega sveta v teh okoliščinah je ljudska udeleženost v obsežnih kultih in ritualih ter pri izvajanju etičnih in religioznih obveznosti, ki vežejo domnevno predniško skupnost v skupnost vere in čaščenja – v skup140