Spomnim se še časov, ko je imel le tu in tam kak časopis (zanikrno) rubriko z receptom, po katerem so kuhale slovenske gospodinje, jaz pa sem se davil ob njihovih umetnijah. Danes se sicer še vedno davim, kadar ljudje kuhajo po brezčutnih receptih, nevešči osnov korektne priprave hrane, vendar je medijska podoba obrnjena. Vsak ima kulinarično rubriko, prilogo, oddajo. Ne samo, da trobezljaje svet bombardirajo s koncem vesolja zaradi klimatskih sprememb, ampak svoje neumnosti projicirajo na najbolj občutljivi del obstoja živega bitja – človeka, na njegovo prehrano, pri čemer si pomagajo z »znanimi osebnostmi«. Zdravstvenih nasvetov in s tem povezanih diet, dodatkov, enostranske prehrane (zelenjavarstvo), učenih imen o glikemičnih indeksih pa priporočil, da je treba neskončno mnogo piti (zakaj imamo občutek za žejo?) in jesti vsaj petkrat na dan (vedno je bilo zdravo in dokazano je, da je najbolje trikrat na dan in takrat, ko si lačen), ter podobnih neslanosti kar mrgoli. Toda v vsaki človeški družbi je obedovanje bilo in je skupinski ritual, povezan s tradicijo in vero. Mi ne »sprejemamo« hranljivih, koristnih in ne vem kakšnih zdravih snovi, ampak jemo živila! Mi jemo ob točno določenih ritualih. Težava pa je, da ti rituali izginjajo. Slovenija je Amerika, Velika Britanija in romanski svet v enem. V Ameriki samo še štejejo kalorije, se bašejo z vitamini in živijo »zdravo«. Rezultat: čedalje bolj debeli so. V Veliki Britaniji kot v Ameriki jedo, kadar se jim zdi. So družine (dajte roko na srce, ali pri vas ni tako?), ki nimajo niti dovolj velike mize, da bi vsi naenkrat sedli in skupaj obedovali. Namesto nedeljskega kosila ljudstvo roma v markete, kjer kupuje »zdravo« prehrano. Zame je to razkroj družine. Erosion of eating skills. Zapisano po angleško, ker je to moderno. Pomeni pa zaton kulture prehranjevanja. Ponosni smo na vse več zaposlenih žensk. Posledica: namesto da bi kuhali, samo jemljejo pripravljeno hrano iz hladilnika. No, morda jo pogrejejo. Fuj. Hkrati pa ljudje nenehno pričakujejo nasvete za zdravje, zdravo prehrano. In kot obsedeni se jih držijo. Ampak namesto veselja, ki je značilno za omizje romanskih narodov, zlasti okoli Sredozemskega morja, nenehno razglabljajo o zdravju, dietah, se odrekajo, vrtajo po svoji vesti, se od družb umikajo v samoto ali s svojo »solatko in kozarcem vode« trpinčijo druge. Ljudje so zaskrbljeni, preobremenjeni, želijo pa si vedrine, slasti ob polnem trebuhu kot nekoč. Zmedeni so in, trdim brez pomislekov, nesrečni. To je naš kulinarični čas. – Ja, saj, morda smo nekoč jedli tudi nezdravo in bi bilo zato romantično umikanje v preteklost enako slabo, kot je ta histerija danes. Toda naj mi nihče ne trobi, da (jaz to primerjam z erotiko) uživanje pri jedi ni prijetno; in to v družbi, kjer jem, kar me razveseljuje. Seveda sem dovolj »razgledan«, da se ne zredim čez mero in ne jem toliko, da bi se slabo počutil. Toda da bi si razstrupljal telo, nenehno mislil na snovi in molekule ter atome in (kar me res spravi v slabo voljo) nekakšne antioksidante in holesterole pa balastne snovi, mi niti na misel ne pride. Me pa veseli poplava kulinaričnih rubrik, oddaj, prilog. Gotovo se bo dobro samo izluščilo. In ljudje bodo kot vedno v zgodovini naposled znali izbrati pravo pot. – Tako, z receptom gremo zdaj v Toskano, na hrib Monte Oliveto, po kateri imajo zaradi benediktincev vampi častno mesto v kulinariki!