Da bi napisal, kar sledi, sem si prvič obul lakaste čevlje, ki jih sicer nikoli ne morem dalj časa nositi, ker so strašansko tesni. Po navadi jih obujem pred kakšnim predavanjem, saj boleč pritisk, ki ga izvajajo na stopala, do skrajnosti povečuje moje govorniške sposobnosti. Zaradi te pretanjene in neznosne bolečine pojem kot slavček ali eden tistih napolitanskih pevcev, ki prav tako nosijo pretesne čevlje. Zaradi telesne potrebe v drobovju in preplavljajočih muk, ki jih povzročajo lakasti čevlji, privrejo iz mene zgoščene, veličastne besede resnice; širi jih vzvišena inkvizicija bolečine, ki jo trpijo moje noge. S temi čevlji na nogah torej začenjam mazohistično in brez naglice pisati vso resnico o moji izključitvi iz skupine nadrealistov. Požvižgam se na klevete, ki jih morda širi o meni André Breton. Ne more mi namreč oprostiti, da sem bil zadnji in edini nadrealist. Pomembno je le, da tistega dne, ko bom objavil te strani, vsi izvedo, kaj se je v resnici zgodilo. Za ta namen pa se moram vrniti v otroštvo. Nikdar nisem znal biti povprečen učenec.