Kjerkoli so delovali menihi svetega Benedikta, povsod je bilo njihovo delo nenavadno blagoslovljeno. Zmeraj so izgovarjali Marijino ime in že samo s tem se je blagoslavljalo vse, kar je prišlo pod njihove roke. Na nove in nove ustnice se je selila vesela aleluja in benediktinski red se je silno razširil. Česarkoli so se lotili, so naredili dobro. Bilo je, kot bi se v polnosti uresničile besede, ki jih je izrekel Janez Bosko: »Ona nikoli ne stori zadeve samo na pol!« Ne, Marija vse naredi do konca. Kdor prosi k njej, ne naleti samo na upanje, ki ugasne, ko dogorijo prve iskre. Ona zadevo spelje do konca. Tako se je zgodilo tudi v marijaceljskem svetišču: gradnja je bila dovršena, in ko so ga obiskali številni verniki, so lahko občudovali starodaven kip sredi kapele, znotraj poslikane modro in z zlatimi zvezdami na modrini. Tam biva Mati, ki je drvarje velikodušno sprejela v svojo družino. To je 47 cm visoka Marijina podoba, ki okrog sebe zbira množice, da skupaj molijo k istemu Očetu. V njenih rokah je Jezus, tu, med molivci, ki ga imajo v skupni molitvi sredi med seboj. Na tem mestu se gradi Cerkev v malem, od najmanjšega drvarskega ognja do velikega, razsvetljenega ognjišča, okoli katerega se zbira srečna družina. Tu ni več ognjišč, ampak je en ogenj; plamenov je veliko in čisto različno plapolajo, ampak že od daleč se jim vidi, da je Duh isti. Prav zaradi tega je ogenj topel in živahen. »Vi ste luč sveta,« pravi Jezus svojim plamenom.