V obdobju, ko je Cerkev postopno širila svoj vpliv po vsem Zahodu, ko je iz dneva v dan naraščala njena moč, ko je nadzorovala življenje in zavest vernikov, jih prepričevala v neizbežnost katastrof, s katerimi naj bi Bog kaznoval človeštvo, se je leto tisoč, ob podobnih strašnih prerokbah, neizbežno približevalo. Ob napovedani katastrofi ni bilo možnosti za preživetje, pomagala je le molitev in upanje v naklonjenost božje sodbe. Pri tem je odveč, če poudarimo, da je na ta način Cerkev hotela utrditi pomen in vlogo v družbi, ki je bila neenotna in neizobražena, večinsko prebivalstvo so bili kmetje in vojaki. Z zastraševanjem z neizbežnim koncem sveta so redovniki uspeli v cerkve in samostane privabiti množice vernikov: v resnici vsi niso bili verni, vendar so vsi čutili potrebo, da delijo strah z drugimi, da skupaj molijo za božjo naklonjenost ali samo za preložitev konca. Tragično zadnje dejanje je bilo pred vrati. Tudi zato, ker so v letih pred preroškim letom tisoč vsako posebnost in nepravilnost v naravi in vsak družbeni nered ali prevrat, ki sicer ne bi povzročal skrbi, neizogibno razlagali kot znamenje najhujšega.