Na Štefanovi so najeli plac, kjer so dva meseca vadili, že drugi mesec pa so se vsi, od igralcev in scenografa do kamermana in kostumografke, vselili v študentski dom, v katerem so film snemali. "Ni se mi zdelo dobro, da se nekdo zbudi zjutraj pri mami ob polnem hladilniku, potem pa pride v študentski dom igrat klošarja. Ponoči so skupaj žurirali, se družili s študenti in scali na skupnih straniščih." Ob desetih zjutraj je bil zbor, potem so šli laufat, sledila je telovadba, pa improvizacija: "Šele ko so sčasoma svoje like ujeli, smo začeli tekst vadit po scenariju." Toda likov jim niti ni bilo treba kaj dosti loviti: "V glavnem so taki že bili. Izbrani so bili tipsko. In potem smo mleli." Če jim kaj ni bilo všeč, so lahko povedali po svoje. Če kake scene niso zmogli, so jo vrgli ven. "Na improvizacijah smo igrali tudi tiste dele, ki jih film sploh ne pokaže, a so za same like pomembni. Recimo, odigrali smo to, kako je bilo, ko sta se bruc in njegova punca spoznala. Tega v filmu ni. Ne da smo o tem govorili in razglabljali, ampak sta šla tja in to odigrala, kar pomeni, da se jima je to zares zgodilo. Okrog filma smo zgradili cel svet. In ker so vsi še skupaj živeli, se je vse lepo prekrilo." In ritem, ki ga je ustvarila ta interakcija, je potem postal ritem filma. "Vedel sem, da bo moral biti film bolj počasen."