Posebno in prijetno me je presenetil njihov odnos do vere oziroma cerkve. V primerjavi z glasnostjo in gorečnostjo, s katero se pri nas Cerkev zadnjih deset let oglaša v javnem življenju, je njihova tako rekoč neslišna, povsem diskretna. V cerkve zahajajo le poredko, ob največjih praznikih in pri sprejemanju zakramentov, k nedeljski maši jih hodi neverjetno malo. Duhovniki in župnije imajo veliko vlogo pri vzgoji otrok, zlasti v župnijskih vrtcih in pri pripravi na birmo. Večini Fincev je samoumevno, da v duhu spoštovanja svoje krščanske tradicije sprejmejo zakramente in se v življenju dejavno ravnajo po krščanskih vrednotah. Sicer pa se s temi rečmi sploh ne obremenjujejo, javnih polemik o verskih vprašanjih skorajda ni, ena redkih je bila v letih 1976-86, ko je finska cerkvena skupščina odobrila žensko duhovništvo. Okrog 86 odstotkov Fincev se priznava za pripadnike evangeličanske luteranske cerkve, poldrugi odstotek je pravoslavnih, drugi so versko indiferentni. Evangeličanska in pravoslavna cerkev sta priznani kot državni, najvišji organ odločanja v prvi je letna cerkvena skupščina, ki se je udeležuje vseh osem škofov, pomožni škof, odgovoren za duhovno oskrbo vojske, 96 izbranih zastopnikov laikov in 43 duhovnikov iz župnij. Simbolni poglavar obeh državnih cerkva pa je kar predsednik republike. Ko ta umre, se od njega poslovijo v katedrali sv. Nikolaja na Senatnem trgu.