skrivnih zvez. O tem so danes vsi istih misli in izkušnja je razveljavila nesmiselno pravilo, da skušnjave premagamo s tem, da jih pomnožimo. Torej ne govorimo več, da je ta ali ta običaj bolj pošten, marveč da je prijetnejši, po mojem pa to ni resnica; kako bi namreč mogla ljubezen vladati tam, kjer zasmehujejo krepost, in kakšen čar more imeti življenje, ki je brez ljubezni in hkrati brez poštenja? Ker pa je glavna nadloga vseh teh tako razbrzdanih ljudi dolgčas, je ženskam manj do ljubezni kakor do zabave: dvorjenje in pozornosti jim pomenijo več kot ljubezen, in če je moški v tem vztrajen, jim je vseeno, če ni strastno zaljubljen. Iz najožje družbe obeh spolov sta izobčeni celo besedi ljubezen in ljubimec in skupaj z besedama ljubav in plameč pregnani v romane, ki jih nihče več ne bere. Videti je, da je tu ves red naravnih čustev postavljen na glavo. Srce ne snuje nobenih zvez, dekletom sploh ni dovoljeno, da bi ga imele; ta pravica je pridržana samo poročenim ženam, ki si lahko izberejo kogar koli razen svojih zakonskih mož. Bolje je, da ima mati dvajset ljubimcev kot hči enega samega. Prešuštvo ne vzbuja zgražanja, v njem ne vidijo ničesar, kar bi nasprotovalo dostojnosti: najspodobnejši romani, tisti, ki jih berejo vsi, da bi se poučili, so ga polni; brž ko je razuzdanost povezana z nezvestobo, ni več vredna graje. O Julija, da bi si kakšna ženska, ki se ni bala stokrat oskruniti zakonske postelje, drznila z umazanimi usti obtožiti najino čisto ljubezen in obsoditi zvezo dveh iskrenih src, ki nista nikoli prelomili zvestobe! Človek bi rekel, da zakon v Parizu ni iste narave kot povsod drugje. Trdijo, da je zakrament, ta zakrament pa nima tolikšne veljave kot najslabša civilna pogodba; zdi se, da je samo sporazum dveh svobodnih ljudi, ki se dogovorita, da bosta stanovala skupaj, imela isti priimek in pripoznavala iste otroke, ki pa razen tega nimata nikakršne pravice drug do drugega; zakonski mož, ki bi si tu dovolil grajati neprimerno vedenje svoje žene, ne bi vzbudil manj negodovanja kot oni, ki bi pri nas trpel javno razuzdanost svoje. Ženske po svoji strani pa tudi niso strožje do svojih mož in ni videti, da bi jih kaznovale, če posnemajo žensko nezvestobo. Sicer pa, kako bi lahko na eni ali na drugi strani pričakovali več poštenosti v zvezi, kjer srce ni imelo besede? Kdor se poroča s premoženjem ali položajem, ne dolguje zakoncu ničesar.