Močno se nam namreč zdi, da je bila v ozadju podpore Kurdom pogosto predvsem želja kakorkoli prizadeti Turčijo. Pa najsi zato, ker je bila ta pomembna za evropsko-azijsko območje, ali zato, ker je vplivna članica Natovega južnega krila. Podobno velja tudi za Kurde v sosednjem Iraku. Težko bi pravzaprav sploh rekli za kakšno državo v tistem delu sveta, da nikoli ni skušala zlorabiti obstoja in želje Kurdov v svoji soseščini. Sirija je svoje Kurde na silo umirila, hkrati pa kar precej časa podpirala Kurdsko delavsko stranko v Turčiji. Iračani niso imeli nič proti delovanju protiturških kurdskih skupin na svojem območju, kot je tudi Iran podpiral tiste, ki so rovarili proti Iraku. Ne nazadnje je bila tudi sama Turčija kar precej naklonjena iraškim Kurdom, tistim skupinam med njimi, ki so rovarile proti iraškemu voditelju Sadamu Huseinu. S tenčico je prekrita tudi ne povsem čedna vloga Grčije pri dosedanjem reševanju problemov v zvezi s Kurdsko delavsko stranko. Nihče torej svoje vloge pri tem ne bo obešal na velik zvon.