Jeza pomaga zasvojenim med zdravljenjem premagovati strah in prebijati zid molka. Jeza daje moč, zahteva spoštovanje in omogoči dostojanstvo. Notranji otrok je lahko ranljiv in odprt, ker ga ščiti odrasli, ki okreva. Ni več potrebe, da bi bil otrok zlorabljen. Zasvojeni morajo biti v stiku s svojo jezo, če bi jih spet skušali zlorabiti. Jeza ohranja integriteto na novo postavljenih meja. Še vedno pa ne smemo spregledati pomembnega svarila. Jezo je kljub vsem njenim prednostim treba predelati, tako kot zanikanje in strah. Biti mora na voljo, ko jo potrebujemo, ne sme pa postati glavni cilj zdravljenja. Nekaj podobnega opazimo pri ločitvi. Po ločitvi so nekdanji partnerji običajno jezni drug na drugega. Ko jezo občutijo in izrazijo, se lahko začne proces žalovanja. Ne morete preskočiti jeze, ki jo čutite zaradi izgube ali škode, ki je nastala. Vsak od partnerjev mora žalovati in nato živeti naprej. Žrtve zlorabe, ki zmorejo biti samo jezne, okrog sebe zadržujejo stare duhove zlorabe. Na kratko: jeza je vodnik do globlje bolečine in zavedanja, nikakor pa ni cilj zdravljenja. Resnice njihovega otroštva ni mogoče spremeniti. Zasvojeni se začnejo zavedati, da so bili tudi njihovi starši in skrbniki v otroštvu zlorabljeni, težje pa jim je sprejeti dejstvo, da so tudi sami zlorabili druge. Izkušnje zlorabe v otroštvu in lastno vedenje sestavljajo širšo in bolečo sliko, na katero se lahko pravilno odzovejo le na en način, in sicer z žalostjo, ki jo čutijo globoko v duši.