Preiskava. Tudi ko bi bili starši devetletnice, ki je, potem ko je naposled prišla iz jeseniške bolnišnice, zaradi zaščite njenih pravic niti dneva niso pustili doma, do odvzema obeh otrok še mislili, da so v najslabšem primeru osumljenci, ne pa obtoženci in ali celo že kar obsojenci, bi se jim najpozneje v soboto, petnajstega marca, razkrilo, da se motijo. M. J. in njen mož, ki sta že dopoldne prišla obiskat hčerki, sta namreč najprej od vratarja, potem pa tudi od zdravnika izvedela, da ju ne bodo spustili k njima: »Do ponedeljka ju ne bova mogla videti, je rekel, pa še takrat le v spremstvu advokata.« Šele popoldne so v odvetniški pisarni podpisali pooblastilo, zato sta na center, kamor so ju bili poklicali na pogovor, odšla sama. »Pogovarjali smo se le o tem, kdo je bil, kje in kolikokrat,« pravi M. J. »Midva sva trdila, da ne veva, da spolne zlorabe sploh ni bilo, oni pa so trdili, da je bila. Moža niso naravnost obtožili, zdelo pa se je, da so skoraj prepričani, devetdesetodstotno prepričani, da je on.« Policisti tudi. Ob šestih so (brez sodnega naloga) skušali vstopiti v hišo, do večera so starše štirikrat klicali po telefonu, nazadnje, pravi M. J., z zahtevo, naj pride oče na policijo, potem pa da bodo otroka takoj poslali domov. Ker ni ubogal, so bili naslednje jutro v hiši že ob sedmih, tokrat z vabilom in grožnjo: če se do desete oba starša in moževa mama sami ne oglasijo na postaji, jih bodo vklenili in odpeljali. Zasliševali so jih slabe tri ure, v četrtek je bila doma hišna preiskava (zasegli so, piše, »list formata 6 x 6 cm« z imenom in telefonsko številko sestrične A. J.), v petek pa so očeta, glavnega osumljenca, odpeljali na detektor laži. Ker so se temeljito pogovorili tudi s sosedi, sorodniki in učitelji, prav kmalu ni bilo nikogar več, ki ne bi vedel, kaj se je zgodilo A. J., skoraj gotovo pa tudi njeni sestri zakaj bi bili sicer vzeli obe?