Geometrija v zadnjem času, ko so senčilniki zvezde večera, igra drugo violino. A kljub temu v UE3 ne bo zapostavljena. Tipični prizori v UT2004 so se postavljali s 40.000 do 80.000 poligoni, na kartah onslaught do 120.000. Naslovi, izdelani z Unreal Enginom 3.0, naj bi premogli desetkrat višje število trikotnikov v vidnem polju, ob čemer je treba poudariti, da bodo na skorajda vse površine poveznjene še normalne karte, kar naj bi ustvarilo iluzijo stokrat kompleksnejše okolice. Podobno je z igralnimi modeli. UT2004 je premogel dva do tri tisoč trikotnikov na model, medtem ko jih bo tu deklarirano tri do dvanajst tisoč, normalne karte pa bodejo simulirale prek milijon trikotnikov! V ta namen bo v UE3 vdelano podobno orodje, kot so ga uporabljali pri Doomu. Dotično omogoča, da se napravita dva tridimenzionalna modela: natančnejši prvi s čez milijonom trikotnikov in drugi s prej omenjenimi par tisoč trikotniki, ki bo izrisan. Program ju nato primerja in izriše normalno karto, s katero skuša simulirati podrobnosti natančnejšega modela ter ki jo ustvarjalec nalepi na izrisani model. (Mimogrede, programčič premore zmožnost porazdeljenega računanja, kar pomeni uporabo več mašin hkrati. Zaradi tega avtor prispevka že vleče s podstrešja 386ke in fehta Retra za spectrume.) Epicovi možje prostodušno zatrjujejo, da pri tem ni izgube podrobnosti oziroma da lahko mirno rečemo, da ima končni izdelek na pogled res več milijonov poligonov. Toda izkušnje z Doomom kažejo, da gre za marketinško govorjenje in da je pri v višave drvečih številkah zdravo ohraniti dvom. Pomenljivo je tudi, da so v normalne karte v vseh predstavitvah precej velike (2048x2048 na modelih), medtem ko so v resničnosti ponavadi prva žrtev stiskanja tekstur ob nižanju stopnje detajlov. Upajmo, da ne bomo priče zabrisanostim v teksturah, kar smo doživeli pri Doomu, če nismo igrali na najvišjih nastavitvah. Navsezadnje nerealni naslovi slovijo prav po visokih ločljivostih tekstur.