Med velikimi & malimi filmi je bila letos razlika manjša kot kdajkoli, le da so tisti večji, že v izhodišču napumpani z bučnejšo kreditno linijo & viskoznejšim glamourjem, skušali ne le ustvariti vtis, da so posneti po resničnih dogodkih, ampak so se skušali promovirati kot resnični dogodki, po katerih bo film šele treba posneti, potemtakem kot reality-show, s katerim realnost stoji & pade, pri čemer je vsekakor najbolj prednjačil kameradski akcioner Smrtonosno orožje 3, zaenkrat - a glede na bonanzo ne za dolgo - zadnji del nadaljevanke, ki je ob nadaljevankah Terminator & Umri pokončno v zadnji dekadi uničila največ sveta & povzročila največjo gospodarsko škodo. Ker sta že prva dva dela svet skoraj vrgla v zrak, je bilo povsem upravičeno pričakovati, da bo moralo biti tokrat le še huje…da bo tokrat moralo iti zares. In tokrat je šlo res zares - dve spektakularni detonaciji večnadstropnih poslopij, ena takoj po najavni špici, druga pa takoj za odjavno špico, & finalna serija mini-detonacij z verižnim požarom so predstavljale huronski poseg v realnost. Ne povsem - ne le da ni šlo niti za specialni efekt niti za dinamitiranje studijskih miniatur niti za mizansceno simuliranih eksplozij, tudi za preprosto dinamitiranje pravih stavb v naravni velikosti ni šlo: če smo natančni, je šlo za detonacijo stavb oseminšestdesetletnega hotela Soreno v floridskem St. Petersburgu, detoniranega po odjavni špici, triintridesetletne mestne hiše v Orlandu, detonirane takoj po najavni špici, & stanovanjskega trakta v kalifornijskem Lancasterju, detoniranega & zažganega na koncu filma -, ki so bile že itak namenjene rušenju, z drugimi besedami bi lahko tudi rekli, da je film realnost prisilil, da se obnaša tako, kot sam hoče, da se potemtakem obnaša tako kot film.