V teh krajih, kjer ljubijo slovensko besedo in pesem, pa ni bilo vedno tako radoživo in poskočno kot med našim rajanjem, ampak so ljudje hudo trpeli med prvo svetovno vojno, ko so se italijanski napadalci skušali prebiti čez Kras v Vipavsko dolino, in nič drugače ni bilo med drugo svetovno vojno, ko so Nemci nekatere prebivalce odpeljali v taborišča in vasi požgali. Med interniranci je bila tudi Pavla Pangos, ki se je rodila v vasi Sela na Krasu. "Nemci so pobili partizane, nas pa odpeljali v taborišče. Uspelo mi je celo pobegniti, vendar so me ujeli. Tega, kar sem v šestnajstih mesecih doživela grozljivega, vam raje ne bi pripovedovala. Mučenje, pomanjkanje in trpljenje med vojno so mi pustili veliko najrazličnejših bolezni, ki se jih nikoli nisem mogla znebiti," je pripovedovala 77-letna slavljenka. "Mislim pa, da mi je bilo v taborišču vendarle nekoliko lažje kot drugim, saj sem vesele narave in večna optimistka. Vse ženske so jokale, ker da vsega hudega ne bomo preživele, jaz pa sem jih vedno znova tolažila, da bo že jutri konec vojne in da se bomo prav vse žive vrnile domov. In ko se je to res zgodilo, sem bila, kljub temu da so nam požgali hišo, najbolj vesela, ko sem se objela s svojci, ki so bili na srečo vsi živi. Rada imam pesem in tedaj smo od veselja zapeli."