svojega vojnega stana je osebno zahteval »baražo, kakršna je bila v prvi svetovni vojni«. Opreme in streliva za takšno baražo sicer ni bilo, a tudi takšna, kot je bila, je bila precej učinkovita. Enote na mostišču so obstreljevali celo s težkim 280-milimetrskim oblegovalnim topom, nameščenim na železniškem nosilcu. Sikanje težkih granat, ki so globoko iz zaledja redno letele nad mostišče, so anglo-ameriški vojaki krstili za »Anzio ekspres«. Na enote na mostišču se je vsipala tudi toča bomb in izstrelkov iz letal nemške Luftwaffe, ki je bila v tem sektorju v premoči, razkošje, ki so ga bili nemški vojaki proti koncu druge svetovne vojne vedno manjkrat deležni. Lucas se je popolnoma zakopal v obrambo, priznal je, da so nemški vojaki »prekleto žilavi nasprotniki«. Hromil ga je strah, saj je njegova obveščevalna služba prestregla ukaz nemškega firerja, ki je svojim vojakom pri Anziu zapovedal »brezkompromisen boj za vsak meter ozemlja do zadnjega človeka in zadnjega naboja«. Medtem so zahodni zavezniki skušali prebiti Zimsko linijo pri Monte Cassinu, a jim je spodletelo. Zanimivo je, da je skušal Kesselring (bil je Bavarec, torej veren, samostan v Monte Cassinu pa je bil najstarejši katoliški samostan v Evropi) rešiti pred uničenjem, vendar zaman, kajti stari benediktinski samostan se je sesedal pod zavezniškimi granatami in bombami. Razočarani poveljniki so pritiskali na Lucasa, naj vendar pokaže malo več iniciative, toda poveljnik šestega korpusa je nekako ni ne hotel ne zmogel dati. Boji so besneli tako na Zimski liniji kot pri Anziu, a uspeha ni bilo niti na eni niti na drugi strani. Nemci so bili v bistvu uspešnejši, saj so še vedno držali fronto.