Kraljevi namestnik Potinos spletkari proti Kleopatri in jo skuša očrniti pred Cezarjem, zavojevalcem Egipta. V dvorano prinesejo preprogo. Iz nje se izvije Kleopatra, ki prosi Cezarja za zaščito, Potinos pa osramočen odide. Da bi se maščeval, se skrije v Kleopatrino spalnico, kar pa kraljica takoj opazi. Že vzame bodalo, da bi ga zabodla, ko se pojavi Cezar in Kleopatra mu brž razloži svoj načrt. Rimski imperij bo z Egiptom še močnejši, vendar temu Potinos nasprotuje. Cezar se nad predlogom zamisli. Kleopatra zabode skritega Potinosa, Cezarju pa natvezi, da ga je rešila pred zaroto. Cezar ji, očaran od njene lepote, podleže, obljubi pa ji tudi, da bo le ona edina vladarica Egipta. Cezar se vrne v Rim, kjer mu priredijo triumfalni sprejem, a iz Antonijevih rok noče sprejeti zlatega lovorjevega venca. V Rimu je tudi Kleopatra, ki pričakuje Cezarja. Zaradi hudih sanj jo obhajajo zle slutnje in Cezarja svari, naj ne hodi v senat, pa čeprav po cesarsko krono. Cezar sam omahuje, saj mu tudi prerokbe ne obetajo nič dobrega. Zarotniški senatorji ga vendarle pregovorijo, da se napoti v senat, med potjo pa mu ljudstvo navdušeno vzklika. Cezarja umorijo, Kleopatra hoče k njemu. Apolodor jo od tega odvrne, ker ve, da tudi njej strežejo po življenju. Zdaj se Antonij, ki bi moral rimsko oblast v Egiptu utrditi, ujame v Kleopatrine mreže. Po dveh letih senat zahteva vojno z Egiptom, Antonij pa okleva. Kleopatra se ga hoče na Apolodorjev nasvet znebiti in pripravi čašo strupa. Ker Antonija njegove legije izdajo, se premisli in odloči, da bosta skupaj vodila boj z Rimom. V vojni sta poražena in Oktavij terja njuni glavi. Ko načrtujeta beg, suženj Antoniju pove, da se je Kleopatra predala Oktaviju, zato se Antonij vrže na meč. V tem prihiti Kleopatra, ki je pri Oktaviju naletela na gluha ušesa, najde umirajočega Antonija in se tudi sama poda v smrt. Na prsi si pritisne strupeno kačo.