Med leti 1909 in 1913 je nastala obsežna Rosenzweigova študija Hegel in država, ki pa je bila objavljena šele po prvi svetovni vojni. Razvidno je, da je to obsežno Rosenzweigovo delo nastajalo v času, ko se je avtor skušal enačiti z nemško filozofijo in kulturo in tudi vstopiti v nemški protestantizem. Vendar to mlademu Rosenzweigu ni preprečilo kritičnega soočanja s Heglom, nasprotno, želja po korenitem soočanju s Heglovo mislijo ga je le še bolj vzpodbujala h kritični drži. Avtor sam imenuje to delo “pracelica novega mišljenja”. Knjiga je nekakšna genealogija “hegeljanskega” koncepta mišljenja in bi upravičeno lahko nosila naslov “fenomenologija Hegla”. Če na kratko povzamemo bistvene Rosenzweigove ugotovitve, potem je razvidno, da skuša Hegel vso filozofsko misel podrediti ideji države. To počne korak za korakom, ko daje prednost “filozofiji prava” pred “logiko”. Država postaja vse bolj konkretna podoba preverjanja ogromnega teoretičnega konstrukta in se zaključuje z utemeljevanjem njene splošne veljavnosti in obveznosti. Tu si dokončno podajata roko svoboda in nujnost, objektivna in subjektivna moralnost, religija in politika, civilna družba in državniška moč. Država, tako Hegel, je po naravi dopolnitev duha v svetu. Rosenzweig v izčrpni analizi ugotavlja, da Hegel končno resničnost sveta reducira na univerzalno idejo in s tem ukine vsako diferenco. Tako kompleksnost govorice zreducira na filozofijo, filozofijo na logiko, logiko na idejo. Ugotavlja, da je Hegel jezik oropal sleherne materialnosti. Prav tako Rosenzweig ugotavlja, da so korenine Heglovega mišljenja že v grški filozofiji in da filozofi od Jonov do Jene niso znali preseči abstraktnega mišljenja.