Oblačilna kultura je teoretski pojem, ki pokriva vse, kar ima povezavo s proučevanjem oblačilnih praks, utemeljenih na terenskem delu, medkulturnih primerjavah in kontekstualizaciji, pri čemer je bistveno preučevanje družbenih pomenov oblačenja v dinamičnih in stalno spreminjajočih se pogojih bivanja. Obleka v najširšem pomenu besede ne označuje le predmetov, ki pokrivajo telo, temveč tudi vse telesne modifikacije (las, brade, kože, telesnih oblin, vonja …) in dodatke telesu, ki le-tega sooblikujejo kot dojemljivo celoto (nakit, lasne vložke, torbe …), tudi zvok, ki ga oddaja oseba zaradi nje (zvončki na delih oblačil ali na telesu, šelestenje tkanin …). Obleka kot izraz torej pokriva ne le vse, kar je na človeku vidno, temveč vse, kar je na telesu zaznavno in se glede na pomensko polje skuša enačiti z oblačilnim videzom. Tega je kot tehnični termin za označevanje človekovega videza, kot bi danes razumeli pa kot izraz za označevanje človeka, kot se zaznava sam in kot ga zaznava okolica, v etnologijo vpeljal Angelos Baš (1987). Sintagma oblačilni videz ima sicer to napako, da v svojem osnovnem pomenu in brez dodatne pojasnitve ne pokriva otipa, vonja, okusa in zvoka, čeprav tudi druga čutila, ne le vid, vplivajo na dojemanje in razumevanje oblačenja in jih je v raziskavah oblačilne kulture zato treba upoštevati. Vpeljava in uporaba izraza oblačilni videz, ki v dobrih treh desetletjih zaradi skoraj izključno znanstvene rabe ni pridobil dodatnih pomenov, pa se kljub omenjeni pomanjkljivosti zdi smiselna, in sicer zato, ker ni uporaben le za označevanje obleke (v najširšem pomenu besede) ljudi različnih družbenih plasti, ampak tudi za označevanje vsega, kar je na človeku vidnega (z dodatno pojasnitvijo njegovega pomena vse, kar je na človeku zaznavnega) v vseh časih. Drugi izraz – noša –, ki je zlasti v raziskavah etnologov zelo pogost (in pri avtorjih, še pogosteje pa pri bralcih (pre)pogosto napačno razumljen), je zaradi izrazite konotacije s preteklim, s kmečkim in z na prostor vezanim posplošenim in pogosto politično motiviranem označevanjem človekovega oblačilnega videza, uporaben le pri proučevanju skromnega dela z oblačilno kulturo povezanih pojavov. Zaradi (zlo)rabe izraza pri ljudeh zelo različnih zanimanj (na znanstveni, strokovni, vsakdanje-poljudni … ravni) in pripisovanja izredno različnih pomenov se postavlja vprašanje, če ga je v znanstvenem diskurzu, glede na to, da obstajajo ustreznejše rešitve (npr. uporaba izraza obleka ali oblačilni videz), sploh smiselno uporabljati. Ne le danes, temveč tudi v preteklosti noša ni bil izraz, ki bi bil uporaben za označevanje oblačilnega videza posameznega človeka (razen izjemoma in če je bil ta kostumiran), temveč so z njim ljudje označevali oblačenje Drugih – navadno pripadnikov določenih skupnosti, ki so bile vezane na določen prostor. Ne le danes, temveč, kot bom skušal pokazati v nadaljevanju, tudi v preteklosti je imel izraz noša izrazito konotacijo z dojemanjem in označevanjem preteklega, zlasti kmečkega in na etnijo ter s tem tudi na prostor (ali pa zgolj na prostor) vezanega oblačilnega videza. Ves čas uporabe je bil tesno povezan s pripadnostnim kostumiranjem. V uporabi je bil v predzgodovini pripadnostnega kostumiranja, ko se je začel uporabljati za označevanje oblačilnega videza posameznih skupin prebivalstva, kasneje pa je služil hkrati za označevanje podlage, na kateri se je pripadnostno kostumiranje razvijalo, in označevanju preoblek, ki so se v procesu pripadnostnega kostumiranja oblikovale – torej označevanju pripadnostnih kostumov.