da bodo te oznake začrtale osnovne poteze debate o tem, kako naj se naša družba sooči z vprašanjem homoseksualnosti. Predstavljajo namreč najbolj izstopajoče poglede na vojno, ki divja v naši družbi; štiri osnovne odločitve, med katerimi bi morali izbrati. Upam si trditi, da so vse med njimi napačne. Najobičajnejše razumevanje homoseksualnosti je že od nekdaj privlačno preprosto. Gre za stališče, da je homoseksualnost odklon in da so homoseksualni akti odvratni. Homoseksualnost je razumljena kot bolezen in jo je potrebno zdraviti, homoseksualni akt (torej seksualna dejavnost dveh oseb istega spola) pa je prestopek, ki mora biti zakonsko sankcioniran in družba ga mora zavračati. Vsa človeška bitja so torej v svojem bistvu heteroseksualna, poskus spodkopavanja te osnovne identitete pa je zločin proti naravi sami. Zagovarjanje homoseksualnosti tako v resnici predstavlja napad na samo možnost obstoja civilizacije, ki jo predstavljata heteroseksualna zveza in njena družbena veljava, hkrati pa pervertira naravni načrt, ki je moškega in žensko postavil kot dva osnovna komplementarna dela univerzuma. Verjetno najbolj žalostno in neproduktivno značilnost aktualne debate o homoseksualnosti predstavlja enačenje vseh različic tega argumenta s fanatizmom. To preprosto ne drži. Pri sklicevanju na »naravo« najbolj prepričljiva oblika tega argumenta izhaja iz ene najstarejših miselnih tradicij Zahoda, ki je intuitivno še vedno nekako smiselna. Homoseksualnost skuša presojati s stališča heteroseksualne identitete kot tiste norme, ki ima nesporno veljavo v vseh družbah in civilizacijah, ki zajema večino človeštva in omogoča obstoj te civilizacije kot take. Ljudi, ujete v homoseksualno vedenje želijo najbolj humani predstavniki tega stališča konformirati v skladu s tem, kar razumejo kot njihovo naravno, resnično poslanstvo, ter jih ponovno vključiti v smiselno in konstruktivno človeško skupnost. Te predstavnike sem poimenoval »prohibicionisti« zato, ker je politika, ki izhaja iz tega stališča, v osnovi prohibicionistična, ne pa zato, ker bi jih skušal enačiti z zagovorniki prepovedi alkohola – čeprav je primerjava, kot bomo videli, pomenljiva. Prohibicionisti, vsaj tisti, ki so odločeni, da bodo konsistentni, želijo ozdraviti ali kaznovati ljudi, ki prakticirajo homoseksualne akte in zastrašiti tiste, ki jih morda mika zaiti v homoseksualno okolje. V ta namen običajno