Odlomek opisuje dogajanje v mladinski delovni brigadi – KRIMSKI – pri gradnji železniške proge ŠAMAC–SARAJEVO na odsekih pri Maglaju in pozneje pri Žepčah julija in avgusta 1947. Aleš – Brane Kroflič Vrhovo – Vrhnika Lahinja – Lahovka Branko Kroflič, sedaj upokojen mornariški častnik, živi v Splitu, Pujanke 55/III. Da ne bi okrnili načina piščevega pisanja, v besedilo jezikovno, razen pravopisnih pomanjkljivosti, nismo posegali. Uredništvo Delovni čas jim je bil enak kot v drugih brigadah. Sprejeli so celo obveznost, da bodo v čast strankinega kongresa delali tudi ob nedeljah. Z istim ciljem je organizirano tekmovanje za najuspešnejšo brigado deonice. Brigade so prihajale na traso z zastavami in prepevale. Vsepoprek so grmele zdravice, skandiranje in slišati je bilo pesem, ki jo je spremljala ponekod harmonika. Težko je opisati tisti nesebični entuziazem in fantastični trud na ubijalski poletni vročini. Kako globoko je to prevzelo in se vtisnilo v spominu, potrjuje dejstvo, da tamkajšnji udeleženci še po preteku pol stoletja niso pozabili, kaj so tam doživljali, napravili, se naučili in prepevali. Njihova najdražja in najpogostejša prepeta koračnica približno se glasi takole: Šamac- Sarajevo to je naša meta, izgraditi prugu još ovoga ljeta. Šamac – Sarajevo to je prva strana, našeg novog velikog petoljetnog plana. Radna, radna omladina Titova, kreće na prugu, zove obnova. Vranduk, Lašva, mostovi, propusti, tuneli, bit će naše pobjede jer smo mladi smeli. Idemo, radimo, novu prugu gradimo, i vesele pjesme sada pjevamo. VI. fizkulturna brigada je gradila nasip iz zemlje, visok več metrov. Zemljo so kopali in jo dovozili na nasip v lesenih samokolnicah. Da bi višji sloji nasipa bili dostopni, so napravili poti in mostiče iz debelih desk. Brigada je bila razdeljena na trojke. Vsaka je dobila svojo številko. Eden je s krampom kopal zemljo, drugi jo je z lopato nametal v samokolnico in tretji jo je odpeljal v nasip. V tekmi s časom je najbolj bil obremenjen samokolničar. Zato so se med seboj menjali. Da bi delo teklo brez zastoja, je vsaka trojka dobila dve samokolnici. Medtem ko je samokolničar eno odpeljal, sta njegova tovariša drugo napolnila. Ivan, zaradi stare frakture na nogi, ni vozil samokolnic. Zato je bil prepočasen. V glavnem je delal s krampom. Zdenko in Aleš pa sta se menjavala kot samokolničarja. Na nasipu je na prevrnjeni samokolnici sedela evidentičarka in beležila delovni učinek. Obenem je bila brigadni sanitetni referent. Klicali so jo Maca. – Deveta, Maco! – zakriči Aleš vsakokrat, ko izprazni samokolnico na nasipu. Ves prepoten, kot da je pravkar stopil izpod tuša, steče po deskah nazaj, kjer je Zdenko že napolnil prosto samokolnico. Tako kot roboti garajo ure in dneve. Njihova, deveta, trojka je med najuspešnejšimi v celi brigadi. Glavni konkurent jim je 56. trojka, v kateri so fantje iz Savinjske doline, ki so prišli na tečaj iz Celjske brigade. Trojke, v katerih so bili fantje s Kosmeta, ki so bili od njih starejši in močnejši, bi dnevno pripeljale na nasip do 400 samokolnic zemlje, medtem, ko so oni čez 600. Njihov nori delovni tempo ni mogel prisiliti nihče, niti z bičem. Redki so bili večeri, kadar njihova ali savinjska trojka pred brigado v zboru ni bila pohvaljena za najboljši dnevni učinek. Ob nedeljah niso imeli pouka, pa so na trasi delali dopoldne. Po kosilu je v njihovi baraki ponavadi bil sejem. Vsakdo, ki je hotel nekaj prodati ali zamenjati, je to zložil pred seboj na skupnem ležišču, a sam s prekrižanimi nogami po turškem običaju dostojanstveno sedel zraven. Ponudba ni bila preveč bogata in raznovrstna. V glavnem domači izdelki iz volne. Aleš zamenja z nekim dečkom iz Bosne svojo brigadirsko obleko in čevlje za odlično ohranjeno angleško vojaško bluzo in značko, kakršno so v Sloveniji nosili terenci in aktivisti OF. Od obutve so mu tako preostali samo platneni športni copati. Glede na letni čas in vročino mu je to zadostovalo. Na delo je odhajal bos kot večina drugih brigadirjev. Nekega dne plane v barako Šiptar Mehmed Gani, oblečen v dolgi beli srajci brez ovratnika in z dolgimi rokavi. Pod njo je nosil dolge gate enake barve in iz enake tkanine, ki so imele spodaj prišite trakove za vezanje. Srajca mu je visela prek kolen, čeprav je nosil preko nje širok usnjen pas. Nor od veselja je kričal: – Drugovi, stigao je veš! Veš je stigao! Obrne se in steče iz barake na zborni prostor. Srajca vihra za njim kakor burnus za beduinom v puščavskem viharju. Še naprej ga slišijo, ko se dere na ves glas: – Veš, drugovi, veš je stigao! Po programu njihovega tečaja pridejo na vrsto skoki v višino in v daljavo. Inštruktor jim ukaže, da se slečejo do pasu. Takoj ga ubogajo, samo eden mladenič iz Šumadije ga ne posluša. Trdovratno stoji na mestu s srajco zapeto do grla. Sname visoko črno kučmo, od katere se je le redko ločil. Preko srajce je nosil rjavo jopo, naštrikano iz debele domače volne, in spodaj debele domače hlače podobne barve. Inštruktor ponovi ukaz: – Milosave, skidaj taj džemper sa sebe! – Nije mi vručina, družbe. – Svejedno, skini ga! – Neću! Medtem, ko so ostali trenirali skoke, inštruktor porabi dobre četrt ure, da končno prepriča Milosava. Bil je suh kot okostnjak in sredi avgusta bel kot apno. Popoldne, med delom, Aleš teče s polno samokolnico na že visok nasip. Bos si rani na grobem spoju dveh desk prednji del stopala. Z Maco odšepa do taborišča, da mu očisti in zavije poškodovano nogo. Ona ga odvede v žensko barako, kjer se zavleče pod spodnje skupno ležišče. »Kaj neki počne spodaj?« – se vpraša Aleš. Ko se punca pokaže z sanitetsko torbo, se mu posveti: »Punca skriva torbo, da je kdo ne ukrade.« Maca se usede na ležišče in poišče v torbi, kar je rabila za saniranje rane. Nato mu ukaže: – Izadji van i operi nogu! – Kuda van? – vodnjak ni bil prav blizu, a on se je našantal do taborišča. – Odmah iza ugla barake još ima vode od zadnje kiše. Odšepa torej do tiste luže, v kateri je voda bila kašasta od zemlje. Za trenutek je neodločen, potem pa le zmoči ranjeno nogo in z njo pomendra po umazaniji. Nato se vrne v barako k Maci. Ona mu rano lepo očisti z alkoholom in namaže z jodom, nakar mu stopalo povije z zavojem. Na delo se ni vrnil. Izkoristil je priložnost in se dobro spočil. Po kosilu naslednjega dne je preko zavoja privezal njegovo rdečo ruto in na delu polnil samokolnice, da bi njihova trojka zadržala z muko doseženi ugled. Na tečaju pride na vrsto boksanje. Inštruktor jim pojasni pravila in postopke. Nato izbere Hasana, ki je bil med najmočnejšimi fanti v njihovi četi. Reče mu: – Hasane! Navuci ove rukavice! – pomaga mu jih navleči in obenem razlaga, kako se pravilno zavežejo in držijo pri meču. Nato vpraša druge: – Ima li medju vama dobrovoljac, koji če Hasanu biti suparnik, što u boksu nazivamo izazivač? Vsi zanemijo. Hasan je nevarno izgledal. Široko razkoračen, razvit kot gorila, z dolgimi rokami in debelim vratom, temno obraščenimi prsi, pogrbljen kot bik na koridi, je samozavestno preteče pričakoval nasprotnika. – Druže nastavniče! Ja ću pokušati. – se oglasi Zdenko in korajžno stopi pred Hasana, kakor David pred Goljata. To se je dogajalo na mali planjavi v starem bosanskem »šljiviku«, kjer so ponavadi imeli pouk. Edino tam je dopoldne še bilo hladneje in vodnjak je bil blizu, pa so si med pavzami lahko pogasili žejo in se spotoma malo osvežili. Reke Bosne tam sploh niso videli. Od njihovega taborišča je bila precej oddaljena. Kopanje v njej so jim prepovedali. Verjetno so se zbali odgovornosti, če bi se kdo v reki utopil. Med tečajniki je bržkone bilo kar precej »neplivačev«. Priprava za prvi »boksmeč« je bila hitro končana. Zdenko se je znašel z rokavicami. Inštruktor je bil presenečen. Vpraša ga: – Jesi li ti, momče, već negdje boksao? – Nisam! Jesam davno, prije rata, u kinu sam video žurnal s nekoliko snimaka sa svetskog prvenstva. – Dobro. Možemo početi. Hasan takoj napade in z desnico izvede močan direkt, čemur se Zdenko spretno izogne. Ko se ta še parkrat ponovi, Hasan vidno presenečen, razburjen preneha napadati. Neodločno stoji in bulji kot vol v mlajšega in, vsaj na videz, precej šibkejšega nasprotnika. Ali vitki Zdenko je bil pravi športni tip, poln mišic, z odličnimi refleksi, korajžen in zbran. Izkoristi trenutek in zada Hasanu udarec od katerega ta podivja. – Ubit ću te! – polglasno zareži in spet brezglavo navali. Zdenko se spretno izogiba in mu pogumno partira. Pobesneli Bosanec nestrpno tolče v prazno in noro troši energijo, a njegov nasprotnik medtem pleše okoli njega v stilu profesionalnega boksarja. Da prepreči pretiravanje in verjetni Hasanov poraz, kar seveda ni bil cilj tistega treninga, inštruktor prekine meč. Pohvali trud obeh boksarjev in v kratki analizi opozori tečajnike na storjene napake. Nato izbere nov par, kateri dokonča rundo manj temperamentno in brez incidentnih groženj. Zdenko je s hrabrim nastopom izboril sebi ugled in simpatije, tako pri inštruktorju kot pri prisotnih tečajnikih. Ivan in Aleš, ki sta se v začetku meča bala zanj, sta se oddahnila, srečna in ponosna, ker se družita z njim. Že blizu konca tečaja je v Žepću štab deonice priredil tako imenovani slet, kamor so povabili tudi njihovo brigado. Tam naj bi jo že drugič proglasili za udarno, kar je bila velika čast, če se računa, da je dotlej delala manj kot mesec dni. Za to priložnost so se brigadirji oblekli kar se da svečano. Aleš se spomni copatov, katerih zadnje čase ni obuval zaradi rane na nogi. Na polici za obutev, kjer jih je ves čas hranil, jih ne najde. Bos pešači tri kilometre do Žepća, trudeči se da zadrži korak v stroju njihove brigade. Po končani prireditvi se naši fantje sprehodijo po naselju z namenom, da si kupijo poceni suvenire. Pred neko trgovinico naletijo na Maco. Sedela je zunaj na stopnicah in verjetno čakala na kolegice, ki so v trgovini brskale po drangulijah, ki so jih nameravale odnesti domov kot darila ali pa za spomin na akcijo v Bosni. Aleševe oči se zalepijo za njegove copate na njenih nogah. – Odakle tebi ove patike? – jo vpraša, še ne popolnoma siguren. – Samo sam ih malo pozajmila, – mu odgovori brez sramu in obžalovanja. – Ženska glavo, to su moje patike! Vrati mi ih! – Dobićeš ih, čim se vratimo u logor. Fant ostane brez teksta. Takrat se zadere Ivan, ki ni bil drugače preveč »govorljiv«: – Bezobraznice jedna! Skidaj ih smesta! Ilić u da bijem! – obenem preteče dvigne desnico. Maca se molče sezuje in izroči Alešu copate. Zadovoljen, ker se ni hotel vrniti bos, in hvaležen, ker mu je pomagala, ko si je ranil nogo, je vse skupaj zanemaril. Na tečaju je izpolnjen predvideni program. Dobili so diplome in značke za delo na trasi. Zdenko je še povrh prejel udarniško značko, Ivan pismeno pohvalo, a Alešu je Mićo stisnil roko in se mu zahvalil za trud. Medtem ko so se mnogi objemali in nekatere punce točile solze, so se pripadniki devete trojke na hitro spakirali in odhiteli proti Žepću na kolodvor. Zadosti jim je bilo vsega. V Maglaj so prispeli na tovornem vagonu, sede na debelih hlodih. Niso imeli potrpljenja, da dočakajo osebni vlak. V matični Triglavski brigadi so delali še teden dni, dokler ni iztekel čas njihove izmene. Tudi ta brigada je večkrat razglašena za udarno. Pred odhodom so v njihovem taborišču imeli svečano prireditev z zanimivim programom. Vesela zabava je trajala do jutranjih ur. Po dveh mesecih na delu v Bosni, na poti domov v Vrhove, se njihov vlak ustavi na glavnem kolodvoru v Mestu. Tam jih z muziko dočaka predstavnik oblasti. V krajšem nagovoru jim čestita za odlično opravljeno delo in jih obvesti, da so jim pripravili skromno zakusko. Dalje jim pove, kako se odvija realizacija plana obnove na domačih tleh. Najdelikatnejša naloga je bila obnova glavne proge proti morju. Na predlog strokovnjakov so začeli z delom na obhodnici v Borovnici, kar je bilo ceneje od obnove velikega viadukta. Bali so se, da jim zima ne prepreči izvedbe celega načrta. Zato so predlagali, da jim njihova brigada priskoči na pomoč vsaj do začetka novega šolskega leta. Ko v brigadnem stroju slišita govornikove besede, se Aleš in Zdenko spogledata. Potniški vlak za Vrhove je stal nedaleč od njih. Pravkar so mu pripeli lokomotivo. Prometnik je že prišel iz urada, da vlakovodju odobri odhod. Kot na povelje fanta napravita par korakov nazaj in jo mimo stroja »podurhata« ob vlaku proti lokomotivi. Povzpneta se na sprednji vagon in v njem zasedeta prazno klop. Vsa zadihana od tega in spontane odločitve kmalu spregovorita: – Ni tistega, ki bi me dalje zadržal! Med temi počitnicami smo pošteno dali vse od sebe! – se skoraj opravičuje Aleš. – Popolnoma se strinjam s teboj! – Preostale dni hočem prebiti na Lahinji in se tam nakopati. Da vsaj malo nadoknadim tisto, kar nismo smeli med tečajem. Naši v Maglaju so se nakopali v Bosni, medtem, ko smo se mi kopali v znoju. Nimava si kaj očitati, ker sva jo »pocvirnala« domov. – Tako je! Prav imaš! Par dni pozneje jo skupaj mahata preko »štacjona« proti Lahinji. Na manipulativnemu prostoru je skupina fantov prekladala vreče s cementom iz vagona na kamion. Ko se približata, prepoznata brigadirje iz Triglavske brigade. Pozdravijo se in malo poklepetajo. Nihče ju ni vprašal, zakaj sta pobegnila. Med vožnjo iz Bosne sta jim povedala, kako so se imeli na tečaju v Žepću. A komandir ju je zbrisal iz njegove evidence že takrat, ko sta odšla na tečaj. Ko se poslovijo in jo mahneta dalje proti gozdičku, Aleš reče Zdenku: – Čas bi bil, da tudi njih pustijo domov. Pojutrišnjem moramo zopet v šolo. – Zdenko prikima, da se strinja z njim. Konec