V tem času si je nekajkrat nadel smučarske čevlje, poskušal premagati svoje težave s stisnjenimi zobmi, a ni šlo. Medtem je izgubil pogodbo za smuči, zgodilo se je, da je moral pred neko tekmo svoje »dilce« skrivati pod posteljo v hotelski sobi, ker mu je hotel serviser sneti okovje, češ da ga potrebuje zase. »Nikoli nisem obupal. Res je, bile so krize, a nikoli ni prišlo do tega, da bi rekel: konec je. Ves čas sem verjel, da se še lahko vrnem med najboljše,« se danes z nasmehom spominja svojih črnih dni. »S tisto poškodbo se je krivulja moje kariere zavihala globoko navzdol in sem ogromno zamudil. Bil sem že 18. na slalomski lestvici in gotovo bi bil tudi že član prve jakostne skupine, če se to ne bi zgodilo. Si pa zaradi tega ne belim glave, ker vem, da sem sposoben ponovnega preboja.« Lani je poskušal z glavo skozi zid, hotel je smučati, kot da ne bi vmes izgubil dveh let in je nenehno padal, tudi zelo trdo. Letos se je le ujel, privadil se je novi tehniki, Bernhard Knauss pa ga je vzel v Völklovo tekmovalno ekipo in mu preskrbel vrhunske smuči. »V Schladmingu mi je prav prisrčno čestital. Rekel mi je, da je vesel, ker se ni zmotil, ko mi je zaupal. Moram priznati, da mi je kar godilo,« pravi Mlekuž.