ekateri Rusi ter Ukrajinci niso bili zadovoljni s Stalinovo vladavino in so se pridružili Nemcem, ki so iz njih sestavili posebno divizijo. Pošiljali so jih na zasedena ozemlja, kjer so se bojevali proti partizanom. Divizijo je vodil prebegli ruski general Vlasov in prijelo se jih je ime vlasovci. Prišli so tudi v Prlekijo, in ker je bila enota konjeniška, smo jim rekli kozaki. O kozakih so pripovedovali strici, ki so bili med prvo vojno na ruski fronti, nanje pa je spominjala tudi pesem o Volgi, ki smo jo v družbi pogosto peli ter je govorila o donskem kozaku in njegovi ljubici. Melodija je šla v uho kar sama, bila je hkrati zanosna in nežna. Kozaki, ki so prišli v naše kraje, niso bili iz te pesmi. Spopadali so se s partizani, še raje pa ropali po vaseh. Nobena ura dneva ni bila varna pred njimi. Prišli so ob zori, čez dan, lahko pa tudi o polnoči. Pri nas so se nekoč ustavili ob treh popoldne. Doma smo bili mama, teti in jaz. Ropotali so po vratih in se drli: »Davaj vodku!« Nismo jim odprli, ampak smo se skrili pod postelje, da nas ne bi mogli videti skozi okna. Mislil sem, zakaj si vode ne natočijo pri studencu, in šele pozneje zvedel, da vodka po rusko pomeni žganje. Krajevni vodja jih je moral razdeliti po hišah bogatejših kmetov, kjer so se najedli in napili ter si v torbe natlačili žganja in mesa. Ljudje so govorili, da smo jo še dobro odnesli, kajti v nekaj vaseh so po pijančevanju zbrali moške, jih odpeljali k Muri in tam ustrelili.