Mi end ju tunajt? Vsi tisti, ki ste pred štiridesetimi leti, četrt stoletja ali vsaj pred petnajstimi poletji, ko je turizem skozi velika vrata stopil na Jadran, na njegovi obali preživljali otroške ali mladostne počitnice, verjetno poznate pojav dalmatinskega galeba, dvonožnega bitja, ki so ga poimenovali po požrešni ptici. Ta slovi po tem, da se zanaša na svojo lepoto in leno čaka, da se ji plen ponudi sam od sebe, po drugi strani pa je sposobna planiti na vse, kar vidi, ter je tako požrešna, da se neredko loti celo odpadkov. Se spominjate tistih smešnih prizorov, ki še vedno živijo v naših nostalgičnih podobah Jadrana iz šestdesetih, sedemdesetih ali osemdesetih let? Se spominjate mladeničev, ki so zvečer zagoreli in v razpetih, skrbno zlikanih srajcah, ki so radodarno kazale poraščeno oprsje, ob sprehajališčih zijali v dekleta? Na plažah so običajno postavali v kratkih hlačah in s slečeno majico v roki – včasih je imel kateri od njih v rokah žogo za igranje v vodi, nikoli, prav nikoli pa se ni zgodilo, da bi imel kdaj kateri od njih v rokah knjigo. Tak mladenič je najprej zaokrožil naokoli in si ogledal položaj, nato pa sedel v senco. Na nosu je obvezno imel sončna očala, tako da je lahko nemoteno opazoval dogajanje na plaži, ne da bi drugi vedeli, kaj si tako podrobno ogleduje. Na videz je bil popolnoma miren in nezainteresiran. Njegov počasni »ljubezenski ples« ni imel kakšnih posebnih prvin – sedel je in gledal v stilu »helou bejbi, luk et mi«. Ko je videl, da je opažen, je šel v »napad«. Naredil je še en krog, nato pa svojo žrtev samozavestno nagovoril: »Ar ju hot?«, »Drink?«, »Mi end ju tunajt?« To so bila njegova običajna vprašanja v polomljeni angleščini za začetek nečesa, čemur bi najbrž težko rekli konverzacija. Galebi so »govorili« vse jezike.