Na izolski plaži v Simonovem zalivu sta poleg dveh opazovalcev vsako leto začasno zaposlena tudi dva reševalca iz vode: šestindvajsetletni Milan Turk je tu že sedmo poletje, leto dni starejši Damjan Kocjančič pa eno poletje manj. Za to delo je poleg polnoletnosti potrebna tudi posebna licenca, ki jo morata vsako leto obnoviti. Oba se strinjata, da je njuno delo izredno naporno, hkrati pa pravita, da je to čudovit poklic. "Skrbiva za preventivo, ob poškodbah pa nudiva prvo pomoč. Vsako jutro najprej pregledava območje plaže, pobereva morebitne ostanke stekla, si ogledava morski nivo, potem pa opazujeva kopalce, jih po potrebi opozarjava in jim svetujeva pa tudi rešujeva," pravita. Letos sta naštela 58 nezgod, a le trikrat je bilo tako hudo, da sta morala na pomoč poklicati reševalno vozilo. Oba sta študenta in to delo opravljata z velikim veseljem: "Naj-lepše sem se počutil, ko smo uspeli z oživljanjem. Človek ima potem čudovit občutek, da je sočloveka dobesedno iztrgal smrti," pravi Milan. Kaj pa plačilo? Mlada reševalca sta kar zadovoljna, čeprav menita, da je ta poklic slabo plačan. "Delava prek študentskega servisa, zato dobiva več kot redno zaposleni. Očitno se družba še vedno premalo zaveda pomembnosti in tudi odgovornosti, ki jo ima reševalec iz vode," pove Damjan. Njun delavnik ne pozna nedelj in praznikov. Ko se ob devetih zjutraj kopališče odpre, sta že tam, odhajata pa po 20. uri, ko se avgustovsko sonce že poslavlja od našega morja...