V prihodnjih tednih bodo začeli prodajati najcenejšo napravo, s katero bo mogoče določiti zaporedje genov. Stala bo približno 150.000 dolarjev (dobrih 95.000 evrov). Polonator, kakor se naprava imenuje, je programiral dr. George Church , eden vodilnih sinteznih biologov in profesor genetike na Univerzi Harvard. »Za biologijo hočem narediti to, kar je Intel naredil za elektroniko,« je izjavil že pred leti, ko je zasnoval načrt za gradnjo sintetične celice iz laboratorijskih kemikalij. Izbral je 115 genov, ki bi z različnimi spojinami tvorili celico, sposobno razmnoževanja in življenja v laboratorijskih razmerah. Idejo o tej napravi je imel v glavi že od osemdesetih let, ko je še kot študent sodeloval pri Human Genome Projectu . Določanje genskega zaporedja je za Churcha pri sodobni medicini še zlasti pomembno, saj se vse bolj prilagaja posamezniku, kar velja tako za način zdravljenja kot tudi za določanje in doziranje zdravil. Ljudje, ki so gensko nagnjeni k določenim boleznim, lahko zdaj neprimerno bolje in ustrezneje skrbijo za preventivo. »Znanstveniki moramo verjeti v naše raziskave in odkritja, še posebej v tista, ki lahko neposredno pomagajo ljudem. To pomeni, da moramo skrbeti tudi za dostopnost naših odkritij čim širšemu krogu ljudi, sicer ne pomenijo kaj dosti,« pravi Church, ki je zaradi tega vztrajal pri relativno nizki ceni za Polonator. Podobne naprave, ki so že na trgu, so precej dražje in si jih lahko privoščijo samo bogate bolnišnice in zasebne ordinacije. Sprva je želel celo ustvariti napravo, ki bi si jo lahko po navodilih, objavljenih na spletu, sestavili uporabniki kar sami. Na koncu pa se je vendar odločil, da bo izdelavo in prodajo zaupal ameriškemu podjetju Danaher Motion . Njihov direktor tehnološkega razvoja Kevin McCarthy je povedal, da bi lahko napravo brez slabe vesti prodajali vsaj za dvojno ceno, vendar je Church vztrajal pri tej ceni, ki jim zagotavlja vsaj malenkosten dobiček. George Church je tudi prepričan, da bodo superračunalnike kmalu lahko opremili z biološkimi komponentami, ki bodo lahko nadomestile silicij. Znanstveniki bodo lahko pisali programe za delovanje celic kot danes programsko opremo za računalnik, le da bodo kode sestavljene iz zaporedij DNK in ne računalniškega programskega jezika.