Med čakanjem na vozilo na konjsko vprego se zazdi dobra zamisel še obisk velikih konjskih hlevov. Ti sicer niso videti prav nič tradicionalni, pa vendarle. Konji so konji. Prvi hlev ima eno izmed sten, ki si jo deli s sosednjim lokalom, narejeno iz stekla. Zanimivo, skozi steklo se vidi v notranjost lokala. V njem so domačini, čikoši, konjski pastirji, madžarska različica severnoameriških kavbojev, dobri jezdeci in ljudje, ki vedno nastopajo v zgodbah o pusti. Čikoši tokrat pijejo pivo in mečejo pikado. Ne, nimajo opasanih revolverjev, v kotu ni prislonjenih pušk in možje niso videti prav nič nevarni. Mladenič, ki v hlevu skrbi za konje in je nehal metati pikado, je ob pomoči naključnega prevajalca razložil, da tam, na poligonih pred hlevi, isti čikoši urijo konje za tekme, za konjske dirke in tradicionalni mednarodni konjski šov. Druge, slabše konje, pa pripravljajo, da bodo vlekli kočije, ki bodo po pusti prevažale turiste. Dečko, doma je iz sosednje vasi, se pohvali, da dobro jezdi tudi sam in da poleti uspešno nastopa na konjeniških šovih, tekmovanjih v ostri mednarodni konkurenci. Turizem in konjereja sta očitno tukaj edina donosna »industrija«. Sledi še demonstracija, kako se štirinožno živinče osedla oziroma kako se konj vpreže v kočijo.