Drnovškove Misli o življenju in zavedanju so molilnik, ki s svojo newageovsko eklektiko odgovarja na vsa vprašanja. Polbožanski učitelj se na drvečem avtobusu bojuje proti silam zla s pozitivno preprostostjo, ki ji moramo zgolj verjeti. Dvom ni zaželen, ker v njem upade energija, zato pride strah in nizka stopnja zavedanja. Tudi slaba volja je prepovedana: "Saj veste, člani GPR res ne smemo biti čemerni in slabe volje. Saj mislimo spremeniti svet, in to z dobro voljo!" Svečenik Janez D. z mešanico politično-mesijanskega gurujstva pridiga pokataklizmično odrešitev, ki osmišlja življenje na način desekularizirane konfesionalnosti. Duhovnemu misijonarju lokalne slovenske nirvanistične sekte GPR je prioriteta zdravilstvo zablodelih duš, ne pa predsedniška funkcija, ki jo je s svojo novo duhovnostjo in političnimi škandali privedel do točke nezaupnice. Namesto šefa države imamo pred seboj samorazsvetljenega verskega voditelja, ki je usklajen s svojim bistvom in mu zunanje stvari ne pomenijo več nič. Večna je pač le vesoljna zavest, izreka metafizične modrosti nekdaj izvrsten politik in danes aboten guru: nekdanjo karizmo premišljenega političnega stratega in taktika je zamenjala pogrošna literatura prežvečenega panteizma, zapoznele vzhodnjaške ezoterike in postmodernega bebavega holizma - z eno besedo: kanta za smeti. Zdaj, ko Drnovšku ni več treba skrbeti za glasove, si od ljudi želi duš za svojo različico kulturne revolucije. Ljudje pa bi želeli zgolj verodostojnega državniškega predsednika, ki ne bo hotel odplavati v vesolje, proč od zoprne in preskromne funkcije predsednika male republike, za katero je na volitvah dobil mandat.