Bolnišnica Brežice, ki jo zaposleni velikokrat v šali imenujemo "bolnišnica na koncu mesta" , že dolga leta skrbi za bolnike in poškodovance iz področja Posavske regije. V vseh teh letih imamo zaradi periferne lege bolnišnice izjemne težave zaradi pomanjkanja zdravnikov in smo zato obstoječi zdravniki prisiljeni opravljati številna dežurstva. Sama sem bila dežurna v petek 28.3.2008, nato sem se v soboto naspala, v nedeljo 30.3.2008 sem bila spet dežurna, v ponedeljek sem spala, v torek 1.4.2008 pa me je spet čakalo dežurstvo. V sredo sem se končno malo naspala, v četrtek me je čakalo redno delo, ki sicer traja od 8.00 do 16.00, a je zaradi končanja posega končalo kasneje. V petek, ko sem bila ponovno redno v službi, sem morala ob 15.00 odkloniti tri manjše posege (sem specialistka anesteziologije), ker sem bila enostavno tako utrujena, da nisem mogla več prevzeti odgovornosti za življenja treh mladih žensk. Ob vedno slabšem vrednotenju našega dela nam v zadnjih letih v brežiški bolnišnici vse manj uspeva pridobiti specializante, kaj šele zdravnike specialiste, tako da moram priznati, da sem prav v skrbeh za bolnike Posavske regije. Bojim se, da se bo odhajanje zdravnikov nezadržno nadaljevalo. Veliko naših zdravnikov je tik pred odhodom v pokoj. Recimo na mojem oddelku Cit in anesteziologija nas je zaposlenih 6 anesteziologov, od tega se dva zdravnika pripravljata na skorajšnji odhod v pokoj, sama pa kot mlada zdravnica zelo konkretno razmišljam o odhodu v tujino, kjer bo moje delo bistveno bolj cenjeno. Kako bodo preostali trije zdravniki opravljali redno delo in skrbeli za 24-urno zdravstveno varstvo? Ob izjemnem pomanjkanju zdravnikov in izrazito podcenjenem zdravniškem delu vse več zdravnikov, ne le posavskih, išče rešitev iz nevzdržne situacije. Eni odpirajo samoplačniške ambulante, drugi odhajajo v tujino, tretji iščejo svoj prostor izven zdravstva in medicine in seveda brez težav najdejo manj odgovorno delo za enako ali višje plačilo. Če bodo iz javnega zdravstvenega sistema zdravniki še naprej odhajali (in druge možnosti glede na ponižujoče vladno barantanje z zdravniškimi plačami pravzaprav ni videti), je jasno, da v Sloveniji kmalu ne bo več mogoče zagotavljati ustreznega zdravstvenega varstva. Ob tem se mi postavlja vprašanje o usodi pacientov. Kaj bo z ljudmi, kot sta moj ata in mama, ki sta celo življenje plačevala zdravstveno zavarovanje, zdaj, ko bi potrebovala pomoč, pa morata iskati samoplačniške ambulante, ker v drugih ne prideta na vrsto? Zdravniki v bolnišnici Brežice srčno upamo na razumsko odločitev vlade, ki še vedno baranta z nami za drobiž. Zahteve po zvišanju zdravniških plač, ki jih postavlja sindikat zdravnikov in zobozdravnikov FIDES, bodo komaj komaj dovolj, ampak upam, da bodo dovolj, da nam zdravniki ne bodo uhajali, da se bodo mladi še odločali za zdravniški poklic in da bomo lahko skupaj z vlado in ministrstvom postopno izboljšali zdravstveni sistem in tako ustrezno poskrbeli za naše bolnike. Pravzaprav zdravniki zase ne zahtevamo nič drugega, kot da se naše plače dvignejo najmanj na razmerje do povprečne plače iz leta 2000, s čimer se bo zagotovila zdaj že ogrožena stabilnost javnega zdravstva in ohranitev pravic pacientov. Za svoje pravice in pravice bolnikov se bomo borili vsi zdravniki, če bo potrebno, tudi s splošno stavko, napovedano za 18. april. Pri tem zagotavljamo, da bomo zdravniki kljub morebitni stavki ustrezno poskrbeli za bolnike v vseh nujnih primerih. Nataša Požar, dr. med., specialistka anesteziologije in reanimatologije, Splošna bolnišnica Brežice