To je zelo težak odgovor. Preprosto zato, ker vemo, da je tistemu, ki ima 400 tisoč tolarjev plače, dosti lažje dati za zavarovanje kot tistemu, ki zasluži pol manj, da ne govorimo o tistemu, ki ima le minimalno plačo. Tu je vse relativno. Če človek pogleda, koliko se daje za zdravstvo po svetu... Najbolj razvita država sveta, Amerika, namenja za zdravstvo 14 odstotkov BDP, pa je vse na zasebni osnovi, cela množica ljudi je nezavarovanih in vsi se najbolj bojijo bolezni. Pri nas bolezen, vsaj po denarni logiki, še ne predstavlja strahu. Mi smo v preteklosti imeli dobro organizirano zdravstveno službo in skrb za bolnike. Vendar smo se začeli Slovenci zelo diferencirati. Počasi nastaja tudi pri nas takšen model kot v svetu, to pomeni, da 20 odstotkov najbogatejših obvladuje 80 odstotkov dohodka. Zanje torej prostovoljno zdravstveno zavarovanje ni in ne bo noben problem. Denar kupuje zdravje, zdravje pa denar, je nek pregovor. In v tem je veliko resnice. Anketa iz leta 1998, ki jo je opravila Fakulteta za družbene vede, kaže, da 77 odstotkov ljudi podpira enotne premije, se pravi, da bi z enotnimi premijami izkazovali solidarnost. Vemo pa, kakšne so alternative. V Nemčiji se objavijo cenzusi posameznikovega dohodka, nad katerimi ni solidarnosti. In potem je tako: vzemi to v zakup in v svojo kalkulacijo in potem boš sam plačeval. Mi smo še daleč od raja, čeprav smo prvi v tranziciji. Ampak: če imam preko davčne službe vpogled v dohodke pri nas so premoženjski davki simbolika in če želimo zmanjšati razlike, ki obstajajo in so čedalje večje, potem bo treba uporabljati modele, ki so zunaj. Torej, da je vaše celotno premoženje osnova za participacijo k taki ali drugačni solidarnosti.