Kaj bo torej storil človek z okusom, ki živi, da bi živel, ki se zna veseliti sam pri sebi, ki išče prave, preproste užitke in ki si želi urediti sprehajališče pred svojim pragom? Uredil si ga bo tako udobno in prijetno, da bo tam lahko užival ob vseh urah dneva, pa tudi tako preprosto in naravno, da bo videti, kakor da ni storil nič. Združil bo vodo, zelenje, senco in hlad, ker so tudi v naravi te stvari združene. Simetrije ne bo nikjer, saj je sovražnica narave in pestrosti. V običajnem vrtu so si vse poti tako podobne, da se ti zdi, kakor da bi bil zmeraj na isti. Zemljišče bo otrebil, da se bo lahko udobno sprehajal, ampak robova njegovih poti ne bosta zmeraj natanko vzporedna, smer ne bo zmeraj držala v ravni črti, ampak bo šla nekam tjavdan, kot na sprehodu tava brezdelen človek. Ne bo mu do tega, da bi si izsekal lepe daljne perspektive; ljubezen do razgledov in daljav izvira iz nagnjenja večine ljudi, ki bi bili zmeraj radi tam, kjer niso, in ki zmeraj hlepijo po tistem, kar je daleč; umetnik, ki jih ne zna zadovoljiti s tistim, kar jih obdaja, pač poseže po tem sredstvu, da jih zabava. Ampak moža, o katerem govorim, to ne skrbi, in kadar mu je dobro tam, kjer je, mu ni do tega, da bi bil kje drugje. Tu, na primer, ne vidimo ven in smo prav veseli, da ne vidimo. Prav radi bi verjeli, da so tu ujeti vsi čari narave, in zelo se bojim, da bi vsak pogled v zunanji svet temu sprehajališču vzel dosti prijetnosti. Človek, ki mu ni do tega, da bi lepe dni preživljal v tako preprostem in tako prijetnem kraju, prav gotovo nima ne dobrega okusa ne zdrave duše. Priznam, da tujcev ne kaže slovesno voditi sem, zato pa lahko uživaš v vrtu sam, ne da bi ga komur koli razkazoval. […] »Vašemu Eliziju imam očitati samo nekaj,« sem rekel in pogledal Julijo, »ampak zaradi tega vam bo hudo – in sicer to, da je odveč. Le čemu ste si omislili novo sprehajališče, ko pa imate na drugi strani hiše lepe gaje, ki jih tako zanemarjate?« – »Že res,« je rekla malce v zadregi, »ampak tole mi je ljubše.« – »Če bi dobro premislili, preden ste vprašali,« je posegel v pogovor gospod de Wolmar, »bi vedeli, da je bilo vprašanje skrajno brezobzirno. Moja žena ni po poroki nikoli stopila v gaje, ki jih omenjate. Vem za razlog, čeprav mi ga je zmeraj tajila. Vi, ki vam ni neznan, pa se naučite spoštovati kraj, kjer ste zdaj, ker so ga posadile roke kreposti.« […]